Do zdaj le s peščico okužb in brez smrtne žrtve
Zdravje
Tipografija

Zavod sv. Rafaela Vransko je eden redkih slovenskih domov za starejše, kjer do zdaj še ni bilo nobene smrtne žrtve, povezane s koronavirusom. Prvi okužbi so zabeležili šele lani konec oktobra, vsega skupaj so po zaslugi dobre organizacije zdravstvene nege med malo več kot šestdesetimi oskrbovanci našteli le tri. Veliko zaslug za to ima vodja zdravstvene nege Stanka Žičkar, ki si zagotovo ni predstavljala, da jo bo prav zadnje leto pred upokojitvijo doletela največja preizkušnja v štiridesetletni karieri. Njeno predano dolgoletno delo, katerega pika na i je bilo premišljeno ukrepanje v času epidemije, je opazila Občina Vransko, ki se ji je ob letošnjem občinskem prazniku poklonila s plaketo.

»Lani 23. oktobra smo eno od oskrbovank, za katero smo sicer po tihem sumili, da bi lahko zaradi vročine imela uroinfekt, preventivno testirali na koronavirus. Ko smo videli, da je test pozitiven, smo doživeli šok. Takoj smo testirali še njeno sostanovalko, ki je bila prav tako pozitivna, a nobena od njiju ni imela razvitih izrazitih simptomov,« se tistega dne, ko so v domu zaznali prvi okužbi, spominja naša sogovornica Stanka Žičkar. Zaposleni so rdečo cono nemudoma organizirali v domski kapelici, kjer je bila poleg omenjenih gospa nastanjena še oskrbovanka, ki se je ravno v tem času okužila med bivanjem v bolnišnici. Začeli so napol čarati. Ustrezno zdravstveno nego po navodilih NIJZ je moralo za več kot šestdeset stanovalcev zagotoviti zgolj 13 zaposlenih. Nekateri so se povsem osamili in ta čas preživeli v bližnjem Kampu Podgrad. Tudi Žičkarjeva se je povsem odmaknila od svoje družine. Kot vodja zdravstvene nege se je namreč počutila še toliko bolj odgovorno. »Resnično sem ponosna na naš majhen kolektiv, da nam je uspelo tako dobro zajeziti širjenje okužb. Če ne bi bilo tako, bi zagotovo potrebovali celovito zunanjo pomoč.«

V lovu za maskami

A na začetku epidemije, ko se jim še sanjalo ni, da bodo z disciplino in odrekanjem ter tudi s kančkom sreče uspeli tako dobro zavarovati oskrbovance pred virusom, niso bili tako optimistični. »Najprej smo se tako kot v drugih domovih znašli sredi velikega kaosa, ki je nastal zaradi pomanjkanja in iskanja ustrezne zaščitne opreme. Spomnim se, kako sem iskala na vse možne načine, kje bi našla kakšne maske, ker naši stalni dobavitelji niso imeli zaloge. Takrat mi ni bilo pomembno, koliko bi stale, samo da bi prišli do njih. Če bi bilo treba, bi v Celju hodila od lekarne do lekarne in jih kupovala,« prizna Celjanka, ki si je najprej tako kot ostali veliko obetala od državnih blagovnih rezerv. »Hišnik se je odpeljal v državno skladišče Roje. Naša pričakovanja, kaj vse bo pripeljal, so bila velika. A vrnil se je zgolj s štirimi škatlami mask.« Kakor so vedeli in znali, so se spet morali znajti sami. Večkrat je pomislila, zakaj jo je morala tako zahtevna in resna preizkušnja doleteti ravno na koncu kariere. »Opravljanje zdravstvene nege pri oskrbovancih mi je v veliko veselje, medtem ko bi se administrativnim obveznostim najraje izognila. V času epidemije je bilo tega še bistveno več. Iz različnih državnih služb in ministrstev smo kar naprej prejemali številna navodila. Eno uro je veljalo nekaj, spet naslednjo nekaj drugega. Enostavno se nismo mogli tako hitro prilagajati. Da ne govorim o vsej statistiki, ki jo moramo redno voditi.«

Cepljeni vsi

S prihodom cepiv se je njihov vsakdan le nekoliko umiril, a kot pravi, si, kljub temu da so cepili vse stanovalce in zaposlene v zdravstveni negi, z izjemo ene, ki je covid prebolela, še vseeno ne morejo povsem oddahniti. »Kot slišimo, so v nekaterih domovih kljub cepljenju zabeležili nove okužbe, a je na srečo simptomatika pri teh primerih zelo blaga. Verjamem, da se bomo počasi, morda čez dva, tri mesece, ko bomo dosegli večjo precepljenost prebivalstva, lahko vrnili v stare tirnice,« je optimistična prejemnica letošnje občinske plakete, ki je prve pogoje za upokojitev izpolnila v teh dneh. Njen odgovor na vprašanje, ali bo delo podaljšala še za kakšno leto, je preprost. Kot pravi, so ji vse preizkušnje v zadnjem letu, ki jih je prinesla epidemija, vzele toliko energije, da je le napočil čas, da se posveti tudi ostalim stvarem, ki jih ima rada. Pogosto zavije na Grmado, tudi ob Šmartinskem jezeru jo lahko večkrat srečate. S pohodi si namreč že ves čas nabira moči za delo v zdravstvu, ki mu je predana celotno poklicno življenje.

Zaradi klavirja v zdravstvo

Po srednji zdravstveni šoli se je zaposlila v Splošni bolnišnici Celje. Najprej je dvajset let delala na oddelku ortopedije, po diplomi na visoki zdravstveni šoli je bila še pet let vodja revmatološke enote. »Na tem oddelku sem imela sodelavko z Vranskega, ki me je pregovorila, da sem se, ko so ob koncu gradnje doma iskali vodjo zdravstvene nege, prijavila za to delovno mesto. Bila sem brez pričakovanj in ko sem bila sprejeta, seveda nisem mogla zavrniti,« pravi Celjanka, ki ji zaradi te odločitve ni bilo nikoli žal, prav tako ji ni bilo žal, da si je tik pred zdajci kot osmošolka premislila, da bo namesto učiteljice, kar je bila njena dolgoletna želja, postala medicinska sestra. »Spomnim se, da sem v osmem razredu odšla na uro klavirja, ker je bil pogoj, da bodoči učitelj vsaj nekoliko obvlada vsaj kakšno glasbilo. Na tisti uri sem se odločila, da to ni zame in da bom šla raje po stopinjah starejše sestre, ki je že obiskovala srednjo zdravstveno šolo. Odločitev je torej padla v enem popoldnevu,« v smehu pripomni ob koncu pogovora Žičkarjeva, ki je sicer otroštvo preživela v Jurkloštru in si kasneje družino ustvarila v Celju, kjer živi še danes. Foto: SHERPA

aplikacija

appstore  googleplay

Prireditvenik