Epidemija je pokazala vso žalost slovenskega zdravstva
Zdravje
Tipografija

"Čas se izteka, s spremembami zdravstva je treba začeti danes,« je pred dnevi v odprtem pismu zapisal pediater Igor Dovnik in opozoril, da je epidemija »do kosti razgalila pomanjkljivosti sistemov«. Dostopnost do zdravnikov je slabša, kar vpliva na zdravje ljudi. Kdo bo odgovarjal? Na razpise za delo v družinski medicini ni odziva, če je, se za posameznega zdravnika skoraj »trga« več zdravstvenih domov. Ljudje so jezni, včasih celo besni, ker do zdravnika ne morejo več priti takoj. »Več kot delamo, ne zmoremo,« pravi strokovni direktor Zdravstvenega doma Celje Marko Drešček. »Epidemija je samo pokazala žalost slovenskega zdravstva,« pravi. Na žalost se to kaže tudi v zgodbah in izkušnjah ljudi. Ampak roko na srce, niso vse zgodbe negativne, a zdajšnje razmere kažejo, da je zdravstvo skoraj tik pred razpadom. Čeprav si nihče tega ne želi. Še najmanj zdravstveno osebje.

Celoten intervju je objavljen v tiskani izdaji Novega tednika. V njem nas je med drugim zanimalo tudi, zakaj se v nekaterih ambulantah družinske medicine na klice in elektronsko pošto odzivajo hitreje in zakaj v nekaterih niso tako odzivni. Kaj bi pri tem lahko pomagalo? Česa se pri tem bolniki ne zavedajo - ali morda zdravniki?  

Pred dnevi se je zgodilo, da oseba z vročino in s sumom, da ima koronavirus, ni mogla ves dan priklicati zdravnika, ki bi jo lahko nujno poslal na testiranje. Klic so iz ambulante vrnili šele po dveh dneh. Oseba je nato odšla na testiranje, ki je pokazalo, da je pozitivna. Je takšna odzivnost zdravstva pravilna? Oseba bi lahko vmes hodila naokoli in prenašala okužbo na druge, če ne bi bila tako odgovorna in ta čas čakala doma.

Ta odzivni čas je težava v vsej Sloveniji. Povsod. Mi smo bili že prej težko dosegljivi, a s to razliko, da so ljudje lahko prišli do vrat ambulante. Zdaj morajo prej poklicati, ker brez tega ne morejo v prostore zdravstvenega doma. Tako kot pri ponudnikih telekomunikacijskih storitev slišite ›čakate v vrsti‹, da lahko vzpostavite linijo, je tudi pri nas. Ena medicinska sestra se namreč lahko pogovarja samo z enim bolnikom. Ne more se pogovarjati s petimi. In ko odloži telefonsko slušalko, telefon spet zazvoni. Telefonske linije so neprestano zasedene, ker je bolnikov enostavno preveč. Ena oseba ne more odgovoriti na vse klice istočasno. To je realnost. O tem govorimo že desetletja. Zadnjih 20 let opozarjamo, da je primarni sistem zdravstva podhranjen, da je treba povečati število zdravniških timov in zagotoviti dodaten administrativni kader. Ampak odločevalci tega ne slišijo. In tudi zdaj, ko je praksa pokazala, kako je bil sistem slab že prej in se je zdaj samo še poslabšal, je edini odziv odločevalcev, naj se »bolj potrudimo pri odzivnosti«. Tako kot vi ne morete narediti istočasno petih intervjujev hkrati, se medicinska sestra ne more istočasno pogovarjati s petimi bolniki.

V času, ko več mesecev na vsakem koraku poslušamo, da oseba, ki ima vročino, ne sme hoditi naokoli in da se mora od ostalih izolirati, bi bilo neodgovorno, da bi to počela. Ampak da se razumemo, ta oseba ni kriva, ker ni odzivnosti. Daleč od tega, da je to, ker nimamo takšnega sistema, ki bi omogočil takojšnjo dostopnost, opravičilo. A morate vedeti, da medicinske sestre ves čas dvigujejo telefonske slušalke. Zdravstveni dom ima od 85- do 95-odstotno odzivnost na telefonske klice. To so skoraj vsi.

Govorite o odzivnosti na stacionarni telefonski številki Zdravstvenega doma Celje ali o odzivnosti v posameznih ambulantah?

Za posamezne ambulante. Za vsako imamo statistiko odzivnosti. Dobili smo kar nekaj pritožb v smislu: »Klical sem 20-krat, a se nihče ni javil.« Zato preverimo navedbe in opazimo, da je oseba klicala štirikrat in da so ji iz ambulante poklicali nazaj ...

Torej iz ambulant vedno pokličejo bolnike, če je klic neodgovorjen?

Večinoma. Kolikor se le da. Ampak včasih je klicev preveč in na vse ne zmoremo odgovoriti. V ponedeljek zjutraj nas lahko v ambulanti pričaka tudi do 60 elektronskih sporočil. Ob tem, da ima zdravnik ali zdravnica naročene bolnike. Treba je dvigovati telefonske slušalke, opravljati preveze, bolnike pregledovati, dajati injekcije, jemati kri … Kaj ima torej prednost? Zdravniki in medicinske sestre elektronsko pošto berejo, kadar lahko. A enostavno vedno ne zmorejo vsega.

Če nekdo ne more priklicati osebnega zdravnika, gre mimo zdravstvenega doma v Urgentni center Celje. V celjski bolnišnici pravijo, da je to težava ...

Ljudje vedno najdejo bližnjico. Naši zdravniki, ki dežurajo v Urgentnem centru Celje – in pogosto dežurajo – tam srečajo svoje bolnike, ki so jih dva dni prej obravnavali v svojih ambulantah in jim ob tem naročili, da imajo ponovni pregled pri njih v zdravstvenem domu. Toda ljudje gredo vseeno v urgentni center. Zakaj? Ker tam pridejo vedno na vrsto, četudi čakajo šest ur. In ker je brezplačno. Razumemo, da se kronične bolezni poslabšajo ali da nastanejo določene težave, ki bi jih sicer osebni zdravnik prav tako razrešil, toda ljudi zaskrbi in ne čakajo, ampak gredo v urgentni center. Izkušeni kolegi pravijo, da pri nekaterih bolnikih pogrešajo zdravo kmečko pamet. Včasih je oseba vzela lekadol, zdaj gre k zdravniku, celo v urgentni center, da mu zdaj zdravnik po pregledu pove, naj ob bolečini vzame lekadol. Da, res je veliko nepotrebnih obiskov urgentnega centra. Povsod po svetu, kjer je brezplačen dostop do zdravnika, ljudje to koristijo ...

Nadaljevanje intervjuja v tiskani izdaji Novega tednika. 

 

aplikacija

appstore  googleplay