»Slovenija in Izrael bosta med 15. in 25. junijem 2023 gostila 39. izvedbo evropskega prvenstva v košarki za ženske. Vsaka od držav gostiteljic bo gostila dve skupini skupinskega dela, zaključni boji izločilnega dela bodo v Sloveniji. Slovenski skupinski del bo v Celju in Kopru, Izraelci bodo reprezentance gostili v Tel Avivu, medtem ko bodo evropske prvakinje okronane v Ljubljani.« To je besedilo, ki ga je 8. marca lani na svoji spletni strani objavila Košarkarska zveza Slovenije. Kasneje je prišlo do korenitih sprememb. Tekem v Celju ne bo, po slovesu od uspešnega selektorja Damirja Grgića je reprezentanco morala zapustiti tudi Nika Barič. Najuspešnejša (in najbrž najbogatejša) slovenska košarkarica doslej je obiskala Uroša Kranjca v studiu Televizije Celje, nato se je zadržala še pred našim mikrofonom.
Nika je z Jekaterinburgom trikrat zmagala v evroligi in je edina Slovenka s tremi naslovi. Dvakrat je slavila v evropskem superpokalu, štirikrat v ruskem prvenstvu in dvakrat v ruskem pokalnem tekmovanju, v Jadranski ligi je s celjskim klubom osvojila drugo in tretje mesto, dvakrat je bila prva v slovenskem prvenstvu in trikrat v slovenskem pokalu. Z dvanajstimi leti je bila članica slovenske kadetske reprezentance (U16) na EP divizije B na Finskem, kot 15-letnica je bila prvič v postavi naše članske izbrane vrste v kvalifikacijah za EP proti Nizozemski. Za člansko reprezentanco je odigrala 50 tekem. Slovenske dekliške reprezentance so se z njo kot kapetanko prvič uvrstile v divizijo A. Na EP v Popradu je bila najkoristnejša igralka in je bila kasneje izbrana za najboljšo mlado igralko leta po izboru Fibe (2010). Nato je Nika mladinsko selekcijo odpeljala še na svetovno prvenstvo. Leta 2012 je bila kot prva Slovenka izbrana na naboru ženske različice lige NBA (zaželel si jo je prvak Minnesota). Bila je v članski reprezentanci, ko se je ta prvič uvrstila na EP (Češka leta 2017). Igrala je za Celje med letoma 2007 in 2011, nato za moskovski Spartak, Jekaterinburg, Dinamo Kursk, Elazig, Mersin in nazadnje za rusko Niko. Torej beseda Nike Barič nekaj velja. Do začetka evropskega prvenstva v Ljubljani so preostali še manj kot trije tedni.
Kako se spominjate prelomnice v svoji zgodnji mladosti, ko ste se pri 14 letih preselili v Celje?
Ni mi bilo lahko, saj sem bila vajena živeti pri mamici in očetu, potem sem ostala sama. Zamenjala sem šolo in se v Celju namestila v stanovanju. Prej sem se iz Trbovelj vozila na treninge dvakrat do trikrat tedensko, preden sem podpisala pogodbo. Celje sem zapustila že pri 19 letih.
Imeli ste komaj dvanajst let, ko ste s kadetsko reprezentanco odpotovali na Finsko na EP (U16) divizije B. Takratni pomočnik selektorja Damir Grgić je omenjal metulje …
Vodja reprezentance je bila Alenka Škreblin. Zdi se mi, da nisem bila visoka niti poldrugi meter. Na travniku v bližini hotela so bile rožice, okoli njih je bilo ogromno metuljev. Tekala sem za njimi in jih lovila na roko.
Katerih zmag slovenske članske reprezentance v kvalifikacijskih tekmah v Celju se najbolj spominjate?
Ko je Slovenija premagala Francijo, sem bila poškodovana in nisem igrala. Zaradi istega razloga je manjkala tudi Eva Lisec. Najine soigralke so odigrale vrhunsko. Izstopala je Tina Trebec. Spomnim se tudi zmage nad Latvijo. Igrale smo proti vrhunski ekipi in jo tudi premagale ter šokirale.
Kdaj je bilo vaše srce najbolj polno od sreče po zmagi v dresu s slovenskim grbom?
Morda v Nišu na evropskem prvenstvu leta 2019 po zmagi nad Turčijo. To se je zgodilo po porazu z Madžarkami in če smo hotele napredovati iz predtekmovalne skupine, smo morale biti boljše od Turkinj. To nam je uspelo, zagotovile smo si pot v Beograd na izločilne boje ženskega EuroBasketa.
Kaj pa v celjskem dresu, v katerem ste bili dvakrat državna prvakinja in trikrat pokalna?
Kranjska Gora je imela zelo dobro ekipo. Vse tekme so se končale z majhno razliko. Bilo je zelo pestro.
Katerega od treh naslovov evropske klubske prvakinje z Jekaterinburgom bi izpostavili?
Prvič sem postala evropska prvakinja v Istanbulu, v finalu je igrala še ena ruska ekipa, Nadežda iz Orenburga. Bilo je napeto do zadnje sekunde. V naslednji sezoni smo bile tretje, nato sta bila zaključna turnirja dvakrat zapovrstjo v madžarskem Sopronu. Ponoviti podvig je bilo zelo sladko, v finalih nam je uspelo proti Sopronu in leto kasneje proti Kursku.
Predsednik Ženskega košarkarskega kluba Cinkarna Celje Borut Kop je povedal, da je bilo Celje predvideno za soorganizacijo evropskega prvenstva oziroma za gostiteljstvo skupine, v kateri bi igrala Slovenija. V igri je bil tudi Koper, ki nima kakovostne ženske košarke. Potem je iz javnih občil izvedel, da bodo vse tekme v Ljubljani. Se je že takrat čutilo, da zvezi stvari uhajajo iz rok?
Menjava selektorja in to, da bomo igrale samo v Ljubljani, povesta vse. Na novembrskih kvalifikacijskih tekmah …
Foto: Andraž Purg
Preberite več v Novem tedniku
