V 70. letu starosti je umrl Dušan Polimac, zdravnik, ki je pomagal številnim športnikom, klubom in slovenskim reprezentancam.
Svetovljan, zdravnik, atlet, tudi nogometaš. V gimnazijskih letih se je z družino iz Sarajeva zaradi očetove službe (bil je inženir) za dve leti preselil v Kairo. Režiral je gledališke nastope z nekaj sošolci. Po končanem drugem letniku medicine je razmišljal o sprejemnih izpitih na fakulteti za šport. Za medicino se ni odločil zaradi bolezni, temveč zaradi zdravja, da slednje nadgrajuje pri športnikih, je dejal. Bil je odličen skakalec v daljino, dolga leta je bil svetovni rekorder v tej disciplini na ameriških koledžih izven ZDA. Leta 1995 je bil v nogometni ekipi slovenskih zdravnikov, ki je osvojila naslov svetovnih prvakov v Barceloni. Leta 2004 je na olimpijskih igrah v Atenah pri težji poškodbi slovenskega rokometaša vztrajal z diagnozo ob nestrinjanju nekaj kolegov. Na srečo je imel prav.
Najprej je živel v Šentjurju, kasneje v Celju. Od pisateljev je najbolj cenil Iva Andrića. Zelo ga je prizadela zadnja bosanska vihra. Do vojne se je vračal k materi, bratu, ostalim sorodnikom, prijateljem: »Ko so bili prisiljeni oditi, je naenkrat Sarajevo izginilo. Zanimivo pa je nekaj. Tisti, ki smo ga zapustili veliko prej, ga imamo radi. Tisti, ki pa so odšli v nasprotju s svojo voljo, pa so zagrenjeni.« Zapustil je dva sinova, pravnika Stevana in študenta medicine Uroša. Oba je pripeljal na »sveto travo« na stadionu Atletskega društva Kladivar. Na nogometne tekme, na katerih je Dušan neizmerno užival. Bil je eden redkih, ki je dostojno prenašal poraze. Zato je znal zmagovati. Odšel je veliki Celjan.
