Celjan Milan Kranjc pravi, da njegove življenjske poti še nihče ni zapisal. Nam jo je zaupal. Bila je posuta s trnjem. A tudi prekrasne vrtnice so obdane s trnjem. Na pamet zna našteti vse najboljše skakalce s palico Atletskega društva Kladivar Celje in njihove osebne rekorde. Sam je preskočil pet metrov in je bil jugoslovanski in tudi slovenski reprezentant. Trikrat so ga izbrali za najboljšega atletskega trenerja v Sloveniji. Drugič se je to zgodilo leta 2016, ko je bil še trener Celjana Roberta Rennerja, ki je bil najboljši atlet leta: »Letos se z dolgoletnim trenerjem Milanom Kranjcem žal ločujeva. Bili so vzponi in padci, veliko stvari se je zgodilo. Zahvaljujem se mu za vse. Skupaj sva rasla, toda prišel je čas, da greva naprej po svojih poteh.« Najboljša atletinja leta je bila Ljubljančanka Tina Šutej: »Žal s trenerjem Slavkom Černetom ne bova več sodelovala, po dolgih letih se je namreč odločil, da bi v življenju lahko počel še kaj, kot bil trener Šutejeve. Naredil je ogromno zame, podpiral in vodil me je ves čas kariere. Tudi predal me je v prave roke, saj odslej treniram pri Milanu Kranjcu.«
In Milan Kranjc se je lotil novega izziva. V začetku decembra je zbolel, a me je kljub temu sprejel v svojem stanovanju. Poznavalci ga največkrat označijo z besedami garač, redoljub, uspešnež.
Kako je bilo v otroštvu in mladosti?
Živel sem v eno starševski družini, mama je bila samohranilka, navadna delavka. Temu primeren je bil najin socialni status. Če bi skupaj živela danes, bi bila podvržena stigmatizaciji. A v takratnem sistemu tega ni bilo, čeprav so vsi vedeli, kdo ima avto, kdo televizijo. Tedaj ni bilo grozno, nisem bil ožigosan. Nisem bil precej prikrajšan. A ko pomislim nazaj, veliko stvari nisem imel. Toda nisem imel travm. Če danes otrok nima najboljšega telefona, ga morda že doleti travma.
Je v vas gorela močna želja po uspehu?
Mama je delala na tri izmene v tovarni Emo. Precej časa sem bil prepuščen samemu sebi. Moj razvoj ni bil optimalen. Nihče se ni ukvarjal z menoj. Nisem blestel v osnovni šoli. Takoj je bilo treba priti do poklica in denarja. Pojavila se je možnost za vpis v triletno šolo. Dobil sem kadrovsko štipendijo od Železarne šole, za električarja sem se učil v Mariboru. Bil sem pod pritiskom, obstajal je strah, da šole ne bi dokončal in potem bi moral vračati štipendijo. Ni bilo enostavno. A sem bil odgovoren. Šolanje sem vzel resno in nisem imel težav. Ko sem končal prvi letnik, sem se začel ukvarjati z atletiko.
Kako je to bilo možno?
Prvo leto šolanja sem bival v Mariboru. V drugem in tretjem letniku sem bil pol leta v Mariboru, v drugih polovicah leta pa na praksi v železarni. V Maribor sem se vsak dan vozil z vlakom. Izračunal sem, koliko lahko prihranim, če si kupim mesečno vozovnico. Ostalo mi je nekaj denarja od štipendije. Lahko sem si kupil dirkalno kolo.
In to kakšno! Zato ste dobili vzdevek, po katerem vas še vedno kličejo nekateri prijatelji - Merksi.
Star sem bil sedemnajst let. Med počitnicami se nas je pet, šest prijateljev iz najožjega okoliša odločilo, da se na morje odpeljemo s kolesi. Moje kolo je imelo pet prestav. Ko sem trenerja Romana Leška obvestil, mi izleta ni prepovedal, a mi je dal vedeti, da za atleta to ni najbolj primerno. In začel me je klicati Merksi, po slovitem kolesarju ...
Preberite več v Novem tedniku
