Stane Rozman je nekdanji odlični atlet, po izobrazbi profesor zgodovine in sociologije, od leta 2010 predsednik Atletskega društva Kladivar Celje, že dve leti prej imenovan za direktorja Pokrajinskega muzeja Celje, pred dvema desetletjema pa je bil izvoljen v mestni svet Mestne občine Celje. Na županov predlog je bil imenovan za podžupana zadolženega za področje družbenih dejavnosti. Zdaj je pooblaščenec župana (zaradi nezdružljivosti funkcije direktorja in podžupana), zadolžen za družbene dejavnosti. Še vedno je lastnik državnega rekorda v teku na deset kilometrov, ki ga je postavil leta 1983 v Lozani.
Prijatelji in dobri znanci ga kličejo Rozi. Četrtega januarja je praznoval 62. rojstni dan.
Za uspeh v teku na dolge proge je nujno premagovanje bolečin. Ste se tega zavedali, ko ste se začeli ukvarjati z atletiko?
Z atletiko sem se začel ukvarjati v prvem letniku gimnazije. Pred tem sem tri leta treniral nogomet in sem tako kot večina mojih sovrstnikov cele dneve preživljal na igriščih. Bolečina mi ni bila tuja ne pri nogometu pa tudi ne pri atletiki. Zagotovo pa bolj boli, ko te nasprotni igralec zadene s podplatom v nogo, kot pa bolečina od izčrpanosti v zaključku teka.
Ste poznali večino dolgoprogaških asov Kladivarja (tudi olimpijcev), ki so tekmovali pred vami?
Generacijo, ki so jo v prvi vrsti predstavljali Simo Važič, Franc Červan in Drago Žuntar sem poznal bolj po njihovih dosežkih, čeprav sem z Žuntarjem nekajkrat tekel po njegovi vrnitvi iz Beograda. S Petrom Svetom, Stankom Liscem in z Numanom Ukićem, ki so še vedno aktualni državni rekorderji, smo pogosto skupaj vadili in tekmovali. Konkurenca je bila v Kladivarju med tekmovalci na srednjih in dolgih progah konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let izjemna. Ob zgoraj navedenih je bila še kopica atletov iz moje generacije ali so malce mlajši, Vojko Arzenšek, Franci Guzej, Aleksander in Samo Cmok, Stojan Plahutnik …
Preberite več v Novem tedniku
Foto: Andraž Purg - GrupA
Preberite več v Novem tedniku
