Častni občan Gornjega Grada je na paraolimpijskih igrah v Tokiu – tako kot v Londonu in Riu – osvojil srebrno medaljo v disciplini zračna puška stoje v kategoriji R4. To je bilo jubilejno, že 50. odličje za slovenske športnike invalide na največji in najpomembnejši športni prireditvi. Nato je Nani osvojil še bronasto kolajno v disciplini zračna puška leže. S tem je presegel pričakovanja vseh, sam pa pravi, da je bil izjemno pripravljen in motiviran. Sprejemov za našo reprezentanco je bilo nekaj, za Tirška se še vrstijo.
V otroštvu se je uril v lokostrelstvu. Leta 2003 je v prometni nesreči kot sovoznik utrpel hude poškodbe, zaradi katerih naj ne bi nikoli več stal na nogah. Na njih se je postavil z jekleno voljo. Puško je obvladal že kot lovec. Med okrevanjem ga je obiskala komisija in ga izprašala. Opravil je izpit za lovca, vse boljši je postajal s tekmovalno puško. Pravi, da se mu trenutki iz usodnega dogodka izpred osemnajstih let ne prikazujejo, kajti vse čas razmišlja pozitivno. S to svojo posebno energijo je zelo priljubljen vsepovsod, še zlasti v domačem kraju, kjer so mu, tako pravi, še enkrat pripravili nepozaben sprejem.
Kakšen je vaš povzetek po osvojitvi srebrne medalje?
Pogovoriti sem se moral sam s seboj. Samozavest je bila velika, saj sem vedel, da sem odlično pripravljen. V najtežjih trenutkih sem odločil strele sebi v prid.
Ste bili bronaste medalje še bolj veseli kot srebrne?
Res je, še bolj. Bil sem namreč že v popolnoma izgubljenem položaju. Bojeval sem se do zadnjega trenutka, z izredno osredotočenostjo sem se reševal iz nemogoče situacije. Menim, da mi je s četrto osvojeno medaljo na paraolimpijskih igrah uspel odmeven uspeh. Vsi poznamo našega strelca z največ lovorikami. Rajmond Debevec ima v lasti …
Foto: Andraž Purg - GrupA
Preberite več v Novem tedniku
