Kaj se dogaja z izjemno arheološko najdbo, na katero so naleteli arheologi leta 2017 pri prenovi Muzejskega trga, in kdaj bomo lahko v Celju občudovali enkratne freske, ki so bile del razkošne rimske vile in kakršne v Sloveniji doslej še niso bile odkrite? S temi vprašanji smo se odpravili k arheologu dr. Juretu Krajšku v Pokrajinski muzej Celje in k mag. Jelki Kuret, konservatorki- restavratorki na oddelku za stensko slikarstvo in mozaike v Restavratorskem centru Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije v Ljubljani. Tam se namreč trudijo sestaviti poslikan strop iz omenjene vile, medtem ko v Celju pripravljajo prostor za predstavitev najdbe, ki jo strokovnjaki primerjajo z vrhunskimi poslikavami nekdanjih Pompejev. Kdaj bo vse to končano, ni odvisno le od obeh ustanov, ampak predvsem od denarja, ki bo na voljo.
V dveh prostorih Restavratorskega centra ZVKDS na Poljanski cesti v Ljubljani so razporejeni visoki peskovniki, polni lahke kamnine perlit, ob katerih se strokovnjakinje ne igrajo, ampak majhne delčke poslikanega stropa iz Celja zlagajo v večje kose. Na čelu z vodjo mag. Jelko Kuret se že nekaj let trudijo sestaviti motive, ki so bili naslikani na obokanem stropu nekdanje rimske vile, odkrite pod Muzejskim trgom. Delo strokovnjakinj je videti, kot bi zlagale ogromno sestavljanko, a brez navodil. »Včasih lahko zlagaš ves teden in ne uspeš zložiti niti dveh kosov, kar je lahko tudi nekoliko nespodbudno,« pravi sogovornica.
Pet tisoč kosov
Glede na obseg najdbe v Pokrajinskem muzeju Celje ni bilo primernega prostora za sestavljanje, zato so kose odpeljali v restavratorski center v Ljubljano, kjer so nekaj izkušenj s tovrstnim delom že imeli. Ker so arheologi z restavratorko že ob izkopavanjih ustrezno označili pet tisoč kosov poslikanega stropa, je sestavljanje vendarle nekoliko lažje.
Preden so začeli v Ljubljani sestavljati in lepiti delčke, so jih morali očistiti, ker je bilo na njih še veliko zemljine. Z apneno malto, ki jo sami mešajo, lepijo koščke v večje sklope in praznine zapolnjujejo ter utrjujejo z nanodelci apna. Restavratorke, ki se trenutno ukvarjajo s tem projektom, so poleg Jelke Kuret še zunanje sodelavke Roza Šantej, Barbara Kogoj in Petra Benedik.
»Fragmentov ne smemo zlepiti v prevelike kose, ker kvadratni meter tehta približno 50 kg. Odločile smo se, da je A3 največji format. Zaenkrat lepimo skupaj kose, za katere trdno vemo, da sodijo skupaj. Kaj bo z drugimi kosi, se bomo odločili v sodelovanju z mednarodno komisijo strokovnjakov, ki nam pomaga z nasveti.« Kot pravi Jelka Kuret, je dodatna težava, da je bil strop ukrivljen, zato je moral mizar za sestavljanje izdelati še poseben »peskovnik«, ki omogoča sestavljaje delov v krivini.
Kakšna je bila tehnika poslikav?
Čas korone je sicer nekoliko upočasnil sestavljanje, a so imeli strokovnjaki restavratorskega centra več časa za študij tehnologije poslikave. Ugotovili so, da ne gre za klasično fresko, kjer umetniki barvo nanašajo na svež omet, ampak za tehniko enkavstike, kjer je barva zmešana z voskom in jo nanašajo na suh omet. Podrobnosti tega postopka zdaj v okviru svoje magistrske naloge raziskuje študentka konservatorstva-restavratorstva Roza Šantej.
Ko bodo kosi sestavljeni, bodo za to usposobljeni strokovnjaki opravili še 3D-skeniranje. »Pomembne so vse plasti posameznih delčkov, saj lahko tako spoznamo podrobnosti gradnje v tistem času. Na zadnji strani imajo kosi na primer odtis trstike, na katero so takratni graditelji nanašali omet.« To pomeni, da kosi na zadnji strani nimajo gladke površine. Tudi zato še ni znano, kako bo poslikava sploh predstavljena.«
V dvorani pod trgom
V Celju se bo treba za ogled ostankov iz rimskega časa spustiti v podzemlje, pod površino Muzejskega trga. Tam Pokrajinski muzej Celje ureja nov razstaviščni prostor, povezan s sedanjim lapidarijem. V njem bo predstavljen del rimske vile s sobo, kjer so arheologi našli ostanke poslikanega stropa. Freske bodo predvidoma na ogled v sosednjem prostoru. Kot pravi dr. Jure Krajšek, ki je sodeloval pri izkopavanjih na Muzejskem trgu, so na tem prostoru našli tako ostanke rimske vile iz 1. in 2. stoletja kot ostanke kasnejših manjših term iz 3. do 5. stoletja. Najmlajši odkriti ostanki stavbe, ki je tu stala, preden so zgradili Staro grofijo, segajo v 15. stoletje.
»Vila je bila ogromna, v povezovalnem hodniku smo našli ostanke stebrišča, ki je imelo štiri metre visoke stebre. Soba, ki bo na ogled, je bila velika jedilnica s pogledom na notranji vrt s peristilom (notranjim dvoriščem, op. p.). Med zidovi vile smo našli 77 tisoč odlomkov fresk. Tiste, ki so bile del stropa, so v restavratorskem centru, druge so še pri nas. Freske smo umestili v 80. leta prvega stoletja in so podobne, kot so jih našli v Pompejih, in sicer ne samo v meščanskih hišah, ampak celo v hiši, ki je bila najverjetneje last najprej priležnice in kasneje žene rimskega cesarja.« Tudi to priča, da so bili stanovalci v Celeji premožni, da so si lahko privoščili takšna bivališča. »Na tem mestu smo našli tudi najdbe, zaradi katerih domnevamo, da je imela Celeja vodovod,« opozori Krajšek še na eno zanimivost.
Foto: Andraž Purg
Več v Novem tedniku, ki je izšel 18. maja.
