»V majhni vasi so majhne hiše in v vsaki hiši so otroci. V pisanih srajčkah so in obuti v redeče in modre copatke.« Tako se začne zgodba o Muci Copatarici, s katero so zrasle generacije otrok. Gre za najbolj znano delo pisateljice Ele Peroci, ki je bila v Rogaški Slatini rojena 11. februarja pred stotimi leti. Njenemu literarnemu ustvarjanju za otroke je krila dalo rojstvo dveh hčera. Zamisli za pravljice je dobivala, ko je opazovala, kako sta njeni deklici doživljali drobne dogodke. Nato je izbirala besede in mislila na otroka, ki mu bo to pravljico povedala. »Najbolj je bila vesela, če ji je otrok, ko je bila na obisku v šoli, prinesel v podpis povsem obrabljeno knjigo. Tako je vedela, da so jo veliko brali,« se ob letošnji pomembni obletnici spominja njena hči Jelka Pogačnik.
Čeprav je Ela Peroci ustvarila izjemen opus otroške in mladinske literature, sama v otroštvu ni bila obdana z zgodbami in s knjigami. Otroštvo je bilo v tistih časih drugačno, kot je danes. Tudi njeni starši ji niso pripovedovali pravljic, ker jih tudi njim ni nihče pripovedoval. »Ji je pa mama pela pesem Dekle je po vodo šlo. To je pesem, ki jo zdaj moja otroka pojeta svojima hčerkama. In z njo smo se od mame poslovili na pogrebu,« je pojasnila Jelka Pogačnik.
Priljubljena mladinska pisateljica je osnovno šolo obiskovala v Šmarju pri Jelšah, Rogatcu in Šentvidu pri Grobelnem. Družina se je veliko selila, saj je bil njen oče zaposlen v državni službi in so ga velikokrat premestili. Prva knjiga, ki jo je imela, je bilo prav šolsko berilo. Veselje ob pisanju je v sebi začutila že kot osnovnošolka, ko je učitelj na tablo napisal naslov spisa in učencem rekel, naj pišejo lepo.
Ko trma rodi dobro
Gimnazijo in meščansko šolo je obiskovala v Celju in Kočevju. Nato se je izobraževala na učiteljišču v Ljubljani. Študirala je ob delu. Iz pedagogike je leta 1954 diplomirala na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Kot učiteljica je delala v več slovenskih krajih. Po hčerinih besedah je v njej občutek za doživljanje otrok, njihovega sveta stisk in veselja poglobilo obdobje, ko je bila zaposlena v domu invalidne mladine v Kamniku. O svoji izkušnji je pripravila zapis in ga poslala časopisu Slovenski poročevalec. Po objavi članka o mladih v domu so jo povabili k Pionirju in Cicibanu. In tako se je začelo njeno uredniško delo.
K ustvarjanju za otroke jo je spodbudilo rojstvo hčera. Začela je pisati dnevnik o njunem razvoju, doživetjih, prvih besedah, raziskovanjih sveta. »Tako je nastajalo seme njenih pravljic. Pripovedovala nama jih je ob večerih, zato sva se veselili tega dela dneva. Edina pravljica, ki mi jo je povedala podnevi, je bila tista, ki sem jo izsilila na sprehodu. Voziti sestrico v vozičku se mi je očitno zdelo dolgočasno. In mi je morala povedati kaj lepega. Tako je nastala Muca Copatarica. Podnevi nama je brala tudi, kadar sva bili bolni,« je pojasnila Jelka Pogačnik. In kot zaslužna za to, da so številne generacije otrok zrasle ob muci, ki otroke uči reda, pripomnila, da včasih tudi trma rodi kaj dobrega.
Foto: Arhiv Jelke Pogačnik in založbe Mladinska knjiga
Preberite več v Novem tedniku
