Ljubi barve in mistiko zgodovine
Kultura
Tipografija

Uršula Skornšek je predstavnica mlajše generacije slovenskih akademskih slikark, ki se zvedavo in dosledno umešča v slovensko likovno sceno. Leta 1988 rojena Savinjčanka, ki prihaja iz Mozirja, je že od najstniških let ustvarjalno tesno povezana s sosednjo Šaleško dolino. Kot strokovna sodelavka že več let sodeluje s Festivalom Velenje, hkrati je dejavna članica Kulturno-umetniškega društva Koncentrat, ki združuje študente in mlade diplomirance s področja različnih kreativnih praks. Marca je v Mestni galeriji Šoštanj prvič na ogled postavila oba pola lastne ustvarjalnosti, izdelke slikarske in grafične tehnike in prav zaradi tega je razstavo naslovila Med dvema svetovoma. Kot je razkrila v pogovoru, pa likovna umetnost ni njena edina ljubezen. Navdušuje se namreč tudi nad arheologijo in umetnostno zgodovino.

 

Uršula Skornšek je bila že kot otrok zelo ustvarjalna. V njeni igri je bilo vselej vsaj kanček ustvarjanja. Bodisi je ustvarjala iz zemlje in kamenja, oblikovala iz gline ali pletla zapestnice iz različnih niti. Bolj kot za igro s punčkami se je navduševala nad ustvarjanjem oblačil zanje. »Vedno sem nekaj ustvarjala,« pravi in doda, da ima v širši družini kar nekaj ustvarjalnih duš, ki so to njeno ljubezen do lepega in drugačnega le še spodbujale. V šoli je oboževala predvsem likovni pouk in učiteljice so kmalu prepoznale njeno nadarjenost. Tako ob vpisu v srednjo šolo ni prav veliko razmišljala in se je vpisala na likovno gimnazijo v Velenje. »Nič drugega me takrat ni zanimalo ali veselilo.«

Med arheologijo in slikarstvom

Čeprav se veliko dijakov po srednji šoli umetniških smeri preusmeri v povsem druge študijske smeri, je Uršula izbrala likovno akademijo. In kot pravi, se je za podobno akademsko pot odločila večina njenih sošolk in sošolcev. K nadaljevanju šolanja v smeri likovnega izražanja so jih nagovarjali in usmerjali tudi profesorji. A kot razkrije Uršula, likovna akademija ni bila njena prva in takrat tudi ne največja želja. Čeprav je bila nekako zaljubljena v umetnost, predvsem v likovno ustvarjanje, jo je v času srednješolskega izobraževanja začela zanimati še široka paleta drugih z umetnostjo tako ali drugače povezanih stvari. »Zelo sem si želela postati arheologinja in tako je bil študij arheologije daleč na prvem mestu tedanjih želja,« pove v smehu. »Od nekdaj sem rada kopala po zemlji, prevračala kamenje in iskala zanimivosti, skrite pod površjem. Oboževala sem tudi zgodovino, predvsem umetnostno zgodovino. Seveda sem imela zelo rada vse likovne predmete, ampak nekako me je navduševal mistični pridih, ki ga je ponujala na primer umetnostna zgodovina.« Raziskovanje preteklosti na umetniški osnovi jo še vedno zelo mika in nikoli se ne ve, ali se ne bo morda kdaj vendarle podala tudi v te vode.

Romantična duša, ki jo napaja energija narave

»Tisti, ki me dobro poznajo, vedo, da imam močan karakter, ki se odraža v svojeglavosti, zgovornosti, vztrajnosti in tudi v tem, da imam rada pristne odnose in močne vezi z ljudmi, ki mi veliko pomenijo,« o sebi pove Uršula Skornšek, ki ceni iskrenost in odkritosrčnost, a ne prenese narejene prijaznosti. Kot pravi, se vedno v vsem in v vsakomur trudi poiskati nekaj dobrega.

»Menim, da se najlažje učimo iz lastnih napak in izkušenj, zato se pri ustvarjanju pogosto prepustim toku občutkov in intuicije ter skušam težave reševati sproti. Kljub temu sem precej samokritična in se trudim, da stvari vedno naredim po svojih najboljših močeh, ne maram polovičarstva,« pravi akademska slikarka, ki jo skozi življenje nosi tok vedoželjnosti. »Rada se učim novih stvari, veščin znotraj ali zunaj stroke,« pove s širokim nasmehom.

»Četudi na zunaj ne delujem tako, sem prava romantična duša, obožujem dolge sprehode v naravi, ki so moj najljubši način ›praznjenja glave‹ in iskanja novih idej,« še pove. Sicer pa med svoje konjičke uvršča tudi ustvarjanje keramike, kuhanje, pohodništvo, jogo, potovanja, obiskovanje koncertov in kmetovanje. »Slednje me spremlja že od malih nog, saj sem odraščala na podeželju, kjer so bila – in so še vedno – kmečka opravila del vsakdana.«

Veliko ji pomeni osebni prostor, kamor se lahko umakne, kjer se lahko umiri in kjer lahko ustvarja. Ko se je po končanem študiju v Ljubljani preselila nazaj domov, si je v hiši uredila majhen atelje, ki ga skoraj v celoti zaseda velika grafična stiskalnica, in takoj začela ustvarjati. Kmalu se je rodila Škartarnica. »Gre za igrive in včasih tudi šaljive grafike in ilustracije, ki nagovarjajo širše občinstvo in so zaradi svoje narave tudi dostopnejše. V nasprotju s slikami ne spodbujajo pretiranega dialoga ali kritičnega mišljenja, ampak želim z njimi v gledalcu spodbuditi predvsem izgubljeno otroško domišljijo in preprosto opazovanje brez skritih pomenov. Slikarski del obratno želi spodbuditi globlje razmišljanje in povezovanje tistega, kar vidimo, kar vemo in kar nam sporoča naslov dela, ki menim, da je pomemben dejavnik pri vsakem umetniškem delu,« pojasni.

Čeprav se je predstavila že na štirih samostojnih razstavah, skromno pripomni, da je njen slikarski opus za zdaj še precej skromen. »Temu botruje med drugim tudi majhnost mojega ateljeja,« šaljivo pripomni. Želje in potrebe po večjem studiu sicer so, a je, kot pravi, zaenkrat hvaležna in zadovoljna, da ima svoj prostor, kamor se lahko umakne in nemoteno dela.

Med dvema svetovoma

Uršula je s svojim raziskovalnim duhom dejavna na številnih področjih in tako sodeluje pri različnih projektih, kjer lahko razvija in poglablja svoje znanje. Zadnje leto, ko je življenje vseh krojila predvsem »korona« in je bilo projektnih dejavnosti precej manj, je izkoristila za lastno ustvarjanje in pripravo novih produkcij.

V začetku leta je v sodelovanju z Mestno galerijo Šoštanj in s šoštanjskim zavodom za kulturo pripravila samostojno razstavo, na kateri je prvič predstavila oba pola umetniškega ustvarjanja. Slike, ki jih je ustvarila v zadnjih letih, je povezala z grafikami v ustvarjalni opus dveh svetov umetniških tehnik.

»Pri slikanju ponavadi kopljem predvsem po lastnih arhivih, po arhivih svoje družine. Najdene fotografske materiale pogosto uporabljam pri svojem delu, ne na način preslikave, temveč tako, da dajem opazovalcu oziroma gledalcu možnost lastne interpretacije,« pove avtorica.

Uršula Skornšek (1988) je bila po končani likovni gimnaziji v Velenju sprejeta na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je študirala slikarstvo pri profesorju Bojanu Gorencu, kjer je leta 2016 tudi diplomirala. V času študija in po njem je sodelovala pri številnih skupinskih projektih ter razstavah tako v Sloveniji kot v tujini, predstavila se je tudi že na nekaj samostojnih razstavah. Poleg slikanja se ukvarja tudi z ilustracijo in grafiko. Ima številne izkušnje z vodenjem likovnih delavnic za otroke in odrasle in z delom v galeriji. Kot članica kulturnega umetniškega društva Koncentrat že leta dejavno sodeluje pri različnih umetniških projektih.

 

Foto: SHERPA in osebni arhiv

 

Preberite več v Novem tedniku

Najbolj brano

"Če obstajata strast in prava želja, je mogoče marsikaj" "Če obstajata strast in prava želja, je mogoče...
Ponedeljek, 01 Junij 2020 12:47
Tudi za plesalce, plesne pedagoge in vodstvo plesne hiše Igen sta razglasitev epidemije in prekinite...

Preberite več...

Celje v znamenju glasbe Celje v znamenju glasbe
Ponedeljek, 22 Junij 2020 06:56
Po živahni sobotni kulturni noči je bilo včeraj središče knežjega mesta v znamenju glasbe. Hiša kult...

Preberite več...

Da so se le lahko spet vrnili v plesno dvorano Da so se le lahko spet vrnili v...
Torek, 02 Junij 2020 13:36
Čas epidemije koronavirusa je bil tudi velika preizkušnja za plesne šole, ki se ukvarjajo z umetnišk...

Preberite več...

Letošnji festival Vstop prost v znamenju dezinsekcije Letošnji festival Vstop prost v znamenju dezinsekcije
Torek, 09 Junij 2020 17:12
To soboto dopoldan, od 10. do 13. ure, bo v središču Celja, na zvezdi, 21. izvedba festivala urbanih...

Preberite več...

Sledite nam

 
aplikacija

appstore  googleplay