S celjskega gledališkega odra v slovenske dnevne sobe
Kultura
Tipografija

Igralka Maša Grošelj celjskemu občinstvu ni neznana. Letos jo je uspela spoznati še vsa Slovenija. Mlada članica Gledališča Celje namreč igra glavno žensko vlogo v priljubljeni televizijski nadaljevanki Najini mostovi. Druga sezona je tik pred koncem, a to še ne pomeni, da bo zapletov in peripetij v Vipavi kmalu konec. Spomladi naslednje leto bo na male zaslone prišla še tretja sezona.

27-letnica je vlogo z veseljem sprejela, kljub temu da je vedela, da se bo njeno življenje vsaj za nekaj časa obrnilo na glavo. Za nameček je prišla še »korona«, ki je vsakdan igralcev še toliko bolj spremenila. A življenje gre dalje. Snemanje nadaljevanke je končano, pred magistrirano igralko so izzivi v njenem matičnem gledališču v Celju.

Kako vam je všeč v knežjem mestu in kako ste se znašli v njem, glede na to, da prihajate iz Mengša?

Moram priznati, da mi je v Celju zelo všeč, tako mesto kot seveda tudi celjsko gledališče. V gledališču so se vsi sodelavci zelo potrudili, da sem se takoj počutila dobrodošlo in da z veseljem prihajam na delo. Prav tako mi je zelo prijetno igrati pred celjskim občinstvom, mislim, da Celjani zelo radi hodijo v gledališče in lepo spremljajo predstave vseh zvrsti. Mesto je tudi zelo simpatično, ljudje so prijazni in predvsem me navdušuje veliko trgovinic in butikov.

Res je, da prihajam iz Mengša in trenutno živim v Ljubljani, ampak Celje vseeno ni toliko oddaljeno, da bi mi to predstavljalo prevelik problem. Ko sem bila še samozaposlena, sem večinoma delala v Novi Gorici in Kopru, ki sta od Ljubljane še bolj oddaljena kot knežje mesto, tako da sem se že takrat navadila na vožnjo.

Od letošnje pomladi vas spremljamo v priljubljeni serije Najini mostovi. Kako ste prišli do vloge? Ste morali opraviti avdicijo?

Iz Perfo produkcije so me poklicali na avdicijo, ki je bila zelo sproščena. Večinoma smo se pogovarjali o seriji, o liku, ki naj bi ga igrala, režiser mi je predstavil koncept snemanja ... Prav tako sem morala odigrati oziroma prebrati prizor iz serije. Vedela sem, da je za to vlogo v igri še nekaj igralk, zato sem bila še toliko bolj vesela, ko sem izvedela, da sem jo dobila.

Kako močno vam je vloga spremenila življenje?

V času snemanja kar precej, zdaj ko se je to končalo in se serija predvaja, pa težko rečem, da prav veliko. Sicer je res, da se mi je življenje že tako ali tako spremenilo s prihodom covida-19, tako da se je vse skupaj malo pomešalo.

V seriji igrate lik nekaj let starejše ženske, 35-letne Monike Furlan. Morda lahko potegnete kakšne vzporednice med njo in seboj?

Da, res je, Monika je načeloma devet let starejša od mene, kar se mi je na začetku zdelo precej zastrašujoče. Vendar sem kmalu našla skupne točke z njo, začenši z materinstvom. Sicer sta njena otroka precej starejša od mojega, a vseeno, te ta izkušnja spremlja od otrokovega rojstva. Prav tako se mi zdi, da sva si podobni glede skrbi do drugih in da sva obe pogumni.

V enem od intervjujev ste omenili, da si želite tudi kakšno zlobno vlogo. Zakaj?

Zlobne vloge so velikokrat bolj zanimive, prav tako so ponavadi bolj človeške, se bolj približajo človeški naravi. A ne pravim v smislu, da je v človeški naravi samo zloba, ampak takšne vloge so ponavadi bolj obarvane, več različnih plati človekove osebnosti se skriva v njih. Pri pozitivnih likih je velikokrat nevarnost, da se jih dela enoplastno, samo dobre, kar po mojem mnenju v človeški naravi ne obstaja. In kot igralki mi je seveda zelo navdihujoče, kadar lahko v sebi iščem ali poiščem nekaj, za kar sploh nisem vedela, da se skriva v meni.

Kakšno je bilo vzdušje na snemanjih? Ste imeli kaj časa za druženje ali je bilo vse tako organizirano, da za postranske stvari niti ni ostalo časa?

Na snemanjih je bilo vzdušje vedno zelo prijetno, ampak delavno. Res sem uživala, še posebej kadar smo snemali v Vipavi. Takrat sem res ogromno delala, saj sem ob snemanju hodila tudi v službo v celjsko gledališče. Tako da moram priznati, da sem v tistem času zanemarila druženje, saj enostavno ni bilo mogoče vsega uskladiti. Čas, ki mi je ostal, sem seveda porabila za družino.

V zabavnem videu na spletu, ki ste ga posneli s soigralcem, je omenjeno, da nimate vozniškega izpita. Kako vam znese usklajevati vse obveznosti, ki jih imate brez lastnega prevoza? Kako prihajate na snemanja, v celjsko gledališče?

Res je, nimam vozniškega izpita, kar zame predstavlja velik problem. Seveda ga imam namen v bližnji prihodnosti pridobiti, ampak do zdaj do tega še ni prišlo. Imam srečo, da veliko celjskih igralcev živi v Ljubljani in se lahko z njimi vozim. Ko sem snemala in sem potrebovala prevoz iz Ljubljane do Celja, sem bila presrečna, ker so bili iz produkcije tako prijazni in razumevajoči, da so zame po potrebi organizirali prevoz.

Doma imate triletnega sina Larsa. Verjetno je kar naporno ob trenutnem urniku najti tudi dovolj časa zanj. Kaj najraje počneta skupaj? Kdo vam pomaga pri njegovem varstvu, ko ste odsotni?

V času snemanja je bilo zelo naporno, predvsem mi je bilo težko, ker nisem imela veliko časa zanj. A sem se zato še toliko bolj potrudila, kadar sem bila z njim. Vsega skupaj ne bi zmogla, če ne bi imela svojih in partnerjevih staršev, ki so nama res zelo pomagali in bili z njim, kadar sva midva delala. Drugače oba z Larsom zelo rada hodiva naokoli in čeprav trenutno ne moreva prav daleč, greva vseeno na sprehod, na bližnji hrib ... Veliko se igrava, doma zelo radi poslušamo glasbo, pojemo in plešemo, beremo knjige, Lars tudi zelo rad ustvarja.

Veliko igralk ima otroke po nekaj letih kariere, medtem ko ste se vi odločili za nekoliko drugačen vrstni red.

Tudi sama sem mislila, da bom imela otroka kasneje, saj mi je kariera zelo pomembna, prav tako sem želela biti finančno bolj neodvisna. Ampak vseeno se je zgodilo in seveda sem zdaj presrečna, da se je moje življenje tako obrnilo. A sem bila takrat zelo prestrašena, da bodo v gledališkem svetu pozabili name in se ne bom mogla vrniti na odrske deske, ampak na srečo ni bilo tako.

Vem, da o tem ne smete govoriti, a kljub vsemu ob koncu – nam lahko vsaj malo namignete, kako se bo serija nadaljevala?

Lahko samo povem, da to, kar se dogaja zdaj, ni še nič. (smeh)

Foto: SHERPA, Jaka Babnik, Ksaver Šinkar

 Preberite več v Novem tedniku

Najbolj brano

"Če obstajata strast in prava želja, je mogoče marsikaj" "Če obstajata strast in prava želja, je mogoče...
Ponedeljek, 01 Junij 2020 12:47
Tudi za plesalce, plesne pedagoge in vodstvo plesne hiše Igen sta razglasitev epidemije in prekinite...

Preberite več...

Celje v znamenju glasbe Celje v znamenju glasbe
Ponedeljek, 22 Junij 2020 06:56
Po živahni sobotni kulturni noči je bilo včeraj središče knežjega mesta v znamenju glasbe. Hiša kult...

Preberite več...

Da so se le lahko spet vrnili v plesno dvorano Da so se le lahko spet vrnili v...
Torek, 02 Junij 2020 13:36
Čas epidemije koronavirusa je bil tudi velika preizkušnja za plesne šole, ki se ukvarjajo z umetnišk...

Preberite več...

Letošnji festival Vstop prost v znamenju dezinsekcije Letošnji festival Vstop prost v znamenju dezinsekcije
Torek, 09 Junij 2020 17:12
To soboto dopoldan, od 10. do 13. ure, bo v središču Celja, na zvezdi, 21. izvedba festivala urbanih...

Preberite več...

Sledite nam

 
aplikacija

appstore  googleplay