Stritarjeva nagrajenka in odpiralka vrat do dobrih knjig
Kultura
Tipografija

»Knjige me spremljajo že od nekdaj, od malega jih požiram. V literaturi sem našla svojo strast in to bi delala tudi zastonj. Veliko mi pomeni, da lahko živim od tega, da berem in pišem,« pravi mlada Celjanka Veronika Šoster, literarna in filmska kritičarka, komparativistka, pesnica in prevajalka, ki je pred kratkim prejela Stritarjevo nagrado za literarno kritiko. Podeljuje jo Društvo slovenskih pisateljev, ki želi na ta način opozoriti na mlada obetavna kritiška peresa. Veronika se veliko posveča ocenjevanju poezije, svoje zapise oblikuje jasno, razumljivo in dostopno, saj je prepričana, da je literarna kritika most do bralcev, ki jim tovrstni zapisi odpirajo vrata do dobrih knjig.

 

Zato je bilo kar nekako logično, da sva si za kraj pogovora izbrali njeno najljubše okolje celjske knjižnice. V mesto svojega otroštva se vrača skoraj vsak konec tedna na klepet k staršem in seveda v knjižnico. Potem ko je končala študij primerjalne književnosti in bohemistike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, se je namreč odločila še za doktorski študij.

Študij primerjalne književnosti še nekako razumem, ko gre za strastne bralke, kako pa je prišlo do odločitve za bohemistiko, torej študij češkega jezika in književnosti?

Glede študija sem bila precej zmedena, saj nisem vedela, kam naj se usmerim, zanima me namreč več različnih področij. Za primerjalno književnost sem se odločila z vidika, da je to stvar, s katero se največ in z veseljem ukvarjam. Ob tem sem želela študirati še enega od jezikov in izbrala sem češčino, kjer ni bilo treba imeti predznanja in smo vsi začeli na isti ravni. Ker smo Slovenci izgubili nekoč močne kulturne povezave s češkim prostorom, me je zato jezik zanimal tudi s tega vidika.

Je bila podobnost slovenščine in češčine pomoč ali ovira pri učenju?

Po eni strani je jezik podoben slovenščini, saj sta oba slovanska, po drugi strani je ravno to lahko problem, ker so nekatere besede zapisane enako, a imajo čisto drugačen pomen. To je pri prevajanju poseben izziv. Po prvi stopnji študija češčine sem se usmerila bolj v slovaščino, k temu me je spodbudil profesor Andrej Rozman. Pravi preboj glede samozavesti, znanja jezika in njegovega delovanja v praksi se je zgodil v poletni šoli v Bratislavi. Prevajanje, sploh poezije, me je zanimalo že od nekdaj, saj lahko to počneš s srcem, z domišljijo in veščino. Pri tem je treba predvsem dobro poznati svoj jezik, in to še bolj kot tujega.

Ima prevajalec pri prevajanju pesmi več svobode kot pri leposlovju? Se lahko »izgovarja« na svoje razumevanje pesmi?

Vsak prevajalec se mora odločiti, kaj je zanj bolj pomembno: korektnost, kar pomeni, da skuša točno ujeti pomen pesmi, ali da ohrani občutek pesmi. Sama kot pesnica se bolj nagibam k drugemu, da torej pesem v prevodu zazveni enako in ne, da so samo pomeni enaki. Delam po občutku, a skušam čim bolj zvesto slediti originalu.

Je to težaško delo?

Nimam še toliko izkušenj s prevajanjem, a je na začetku težko, potem gre vedno lažje. Cenim vse poklicne prevajalce.

Ali je pisanje ocen pesniških zbirk manj težavno in hitrejše kot prevajanje?

Tudi tu je kilometrina pomembna. Pri ocenah poezije je posebnost, ker moraš imeti dovolj samozavesti, da si dovolj načitan, da poznaš opuse, kontekste, razvoj slovenske poezije, da lahko sploh pristopiš k nekemu delu. Imeti je treba veliko interpretativne zmožnosti, domišljije in kreativnosti. Ko presojaš roman ali kratko prozo, se lahko opreš na zgodbeni lok, like, žanrske zakonitosti … Pri poeziji pa gre za čustveno, intimno zvrst, ki da vsakomur nekaj drugega, zato moraš sam ustvariti kod, skozi katerega razumeš zbirko. Mlajši kritiki se bojijo pisati o poeziji, ker ni jasnih oprijemališč in si jih moraš zgraditi sam. Ocenim veliko pesniških zbirk, nekatere mi predlagajo uredniki, druge izberem sama. Avtorje spremljam dlje časa, pozorna sem tudi na prvence, saj se mi zdi pomembno, da se piše o njih, ker vnašajo svežino, rušijo pričakovanja ...

Ali se strinjate z očitkom, da pri nas izide preveč pesniških zbirk glede na število prebivalcev? Zakaj večina izide v samozaložbi?

Izide res veliko pesniških zbirk glede na število prebivalcev, pri čemer te knjige niso zelo prodajane in brane. Veliko bralcev se ustraši tega, da ne bi razumeli poezije. A če bi bili ljudje bolj odprti in bi premagali strah, bi ugotovili, da lahko tudi tu najdejo nekaj zase. V samozaložbi izide veliko del, ne le poezija. Eni se za to odločijo, ker želijo izdati knjigo po svojih pravilih. Veliko se jih niti ne loti iskanja založnika, ker ne vedo, kako se tega lotiti.

Ste sami že iskali založnika svojih pesmi?

Ne še, s poezijo še nisem tako daleč. Je pa zagotovo lažje, če si del nekega kulturnega sveta, ker veš, kam se obrniti, kje začeti.

So ocene kritikov pomembne pri odločanju založb za izdajo knjige?

Kritiko razumem kot sporočilo bralcu, ki mu kritik delo predstavi, mu ga približa, ovrednoti, mu skratka pove, ali je neka knjiga vredna njegovega časa. Pomembno se mi zdi, da mi bralci zaupajo, ker vedo, da bom iskrena z njimi, da bom prepoznala, kaj je dobro, prelomno, posebno. Kritika je na nek način most med delom in bralcem ter med avtorjem in bralcem. Založbe se odločajo po svojih kriterijih.

Tistih, ki ocenjujete pesmi in tistih, ki jih berejo, ni ravno veliko. Se kdaj vprašate, v čem je smisel vašega dela in pisanja, če ga opazi le ozek krog ljudi?

Na začetku me je res skrbelo, kdo to sploh bere. Odločila sem se, da bom pisala odprto, jasno in komunikativno kritiko, s čimer sem skušala pritegniti čim več bralcev z drugih področij, ne le tistih, ki so vključeni v literarno produkcijo. Pišem tudi o žanrskih, mladinskih, otroških, stripovskih delih in še čem, širina je velikega pomena. Šla sem v odpiranje kritike in iskanje stika z bralci. Podpora ljudi, ki me berejo in jih zanima, kaj imam povedati, se je pokazala v akciji Vala 202, kjer sem osvojila naziv ime tedna, ob čemer sem bila vesela in presunjena.

Ali to pomeni, da ste zdaj slavni?

(Smeh)

Kakšno je vodilo pri vašem kritiškem delu, ki je zagotovo odgovorno? Nekoč ste zapisali: »Zakaj se kritiki reče kritika in ne pohvala?« Ali se tega skušate držati pri svojem delu, da ne raztrgate avtorja, četudi vas ni navdušil?

To je verz iz moje srednješolske pesmi. Res sem se že takrat to spraševala, ker ima beseda kritika negativen prizvok in bi mi bila katera druga beseda bolj pri srcu. Raje uporabljam recenzijo, ki je sicer tujka, a je vsaj bolj nevtralna beseda. Osredotočam se na to, da skušam celostno predstaviti delo, najti pozitivne in negativne svari. Četudi me delo ne »nagovori«, je morda v njem stvar, ki izstopa, ki je nekaj posebnega. Včasih te pri oceni potegne bolj na pozitivno, drugič na negativno stran. Treba je ostati argumentiran, spoštljiv, profesionalen. Če greš na osebno raven ali zunanje vidike, ki te motijo, to nikomur ne pomaga.

Foto: Andraž Purg - GrupA

 

Preberite več v Novem tedniku

Najbolj brano

"Če obstajata strast in prava želja, je mogoče marsikaj" "Če obstajata strast in prava želja, je mogoče...
Ponedeljek, 01 Junij 2020 12:47
Tudi za plesalce, plesne pedagoge in vodstvo plesne hiše Igen sta razglasitev epidemije in prekinite...

Preberite več...

Celje v znamenju glasbe Celje v znamenju glasbe
Ponedeljek, 22 Junij 2020 06:56
Po živahni sobotni kulturni noči je bilo včeraj središče knežjega mesta v znamenju glasbe. Hiša kult...

Preberite več...

Da so se le lahko spet vrnili v plesno dvorano Da so se le lahko spet vrnili v...
Torek, 02 Junij 2020 13:36
Čas epidemije koronavirusa je bil tudi velika preizkušnja za plesne šole, ki se ukvarjajo z umetnišk...

Preberite več...

Letošnji festival Vstop prost v znamenju dezinsekcije Letošnji festival Vstop prost v znamenju dezinsekcije
Torek, 09 Junij 2020 17:12
To soboto dopoldan, od 10. do 13. ure, bo v središču Celja, na zvezdi, 21. izvedba festivala urbanih...

Preberite več...

Sledite nam

 
aplikacija

appstore  googleplay