»Sedem za mizo, primem pisalo in roka se začne premikati. Povežem se z Bogom in mu rečem, naj mi pove, kaj naj sporočim ljudem.« Tako o svojem literarnem ustvarjanju pravi Melita Bevc z Grobelnega. Pri Mohorjevi družbi je nedavno izdala zbirko ljubezenskih izpovedi, pri založbi 5ka pa pravljico z naslovom Kako je Eva pomagala Soncu znova posijati.
V obdobju epidemije koronavirusa se je soočila z izgorelostjo. Svojih težav ni želela zdraviti z antidepresivi ali s pomirjevali. Svojih čustev ni želela zatreti, tudi strahovom je skušala dati prosto pot, da se izrazijo na naraven način, čeprav je bilo to za telo zelo boleče. Zdravilo je našla v pisanju zgodb, ki jih ljudje lahko preberejo pred spanjem, da pozabijo na skrbi in se umirijo. Nadela jim je ime Spančice. »S svojimi pripovedmi sem skušala v bralcih zbuditi hvaležnost za današnji dan. Spančice, ki so izšle na zgoščenki, sem zastavila kot zvokovne pravljice. Prebrala sem jih ob priredbah slovenskih ljudskih pesmi, ki jih je pripravil moj sin.« Ko je svoja čustva prelila na papir, je tudi sebe opomnila, da vse, kar pride, tudi mine in da je treba pogumno premagovati preizkušnje. »Ko so ljudje na tleh, jih znam podpreti in spodbuditi. Sama včasih na to pozabim in se obremenjujem s preteklostjo ali prihodnostjo. A res je dobro ceniti današnji dan. Že v svetem pismu piše, da je dovolj dnevu njegova lastna teža. Ko sem ustvarjala Spančice, sem se opominjala, da je treba živeti v trenutku tukaj in zdaj. Na to se še vedno opozarjam vsak dan.«
Foto: SHERPA
Melita Bevc: »Ljubezen je sila, zaradi katere živimo. A da lahko ljubimo druge, moramo najprej ljubiti sebe. Če sebe ne sprejmemo v celoti, ne moremo imeti radi svojih sorodnikov, prijateljev in sodelavcev.«
Preberite več v Novem tedniku
