Namesto varnosti je izbral izzive
Družba
Tipografija

Marsikdo ni razumel njegove odločitve o odhodu. Za starše je bilo še posebej težko. Rok Nemec je po študiju ekonomije kmalu dobil eno vodstvenih mest v Pivovarni Laško. Čakalo ga je umirjeno življenje v domačem Sedražu. Marsikdo bi bil vesel, a Rok je očitno iz drugačnega testa. Ko se je v študentskih časih v okviru programa Erasmus prvič znašel za dlje časa v tujini, ga je odkrivanje novih dežel in ljudi tako navdušilo, da je želel izkusiti še več. »Samo enkrat se živi, prezgodaj je še, da bi se ustalil,« si je rekel, pustil službo in se septembra 2018 odpravil v Kanado.

Toronto, največje mesto v Kanadi, ki se razprostira ob velikem Ontarijskem jezeru, je od takrat njegov dom. Zime so tam lahko dolge in zelo mrzle in pričakovali bi, da bi si Rok Nemec izbral kakšen vremensko bolj prijazen del sveta, saj so lahko zime tudi pri nas neprijetne. A ko se je odločil za Kanado, ni posebej razmišljal o vremenu. Deželo je želel obiskati že od nekdaj in ko se mu je ponudila priložnost, da za eno leto pridobi delovno vizo, ni dolgo razmišljal. »Kolegica mi je omenila, da se je prijavila za delo na Novi Zelandiji, in tudi sam sem si zaželel, da bi doživel kaj takšnega.« A izbral je Kanado, ki mu je bila osebno bližje, prijavil se je na razpis in bil izbran. »Vsega tega sem se lotil s pozitivno naravnanostjo in zato so bili vsi izzivi lahko premagljivi.«

A pripraviti prtljago in oditi ni bilo čisto preprosto. Kar nekaj časa se je na primer pripravljal, da je novico sporočil domačim, ki jih je seveda zaskrbelo, če ni kaj narobe in da zato odhaja … »Imel sem urejene razmere, dobro službo, nič mi ni manjkalo ...« priznava. »Mislil sem, da bom šel za eno leto, a sem v Torontu že več kot štiri leta.« Pravi, da se je navadil na tamkajšnji način življenja. Eno najbolj multikulturnih mest na svetu ponuja obilico vsega, od različne hrane do kulturne ponudbe ... Všeč mu je, da je dežela kljub številnim priseljencem še vedno odprta in strpna.

Odkrivanje sveta

»Tujina se mi je vedno zdela zanimiva zaradi spoznavanja kulture in ljudi,« je pripovedoval Rok, s katerim sem lahko poklepetala s pomočjo sodobne tehnologije, le na šesturno časovno razliko sva morala biti pozorna. Po končani osnovni šoli v Rimskih Toplicah se je vpisal na ekonomsko gimnazijo v Celju in nato na ekonomsko fakulteto v Mariboru. V okviru študentske izmenjave je začel odkrivati svet in najprej ga je pot zanesla v Nemčijo, kjer je spoznal veliko novih prijateljev.

Leta 2012 se je s prijateljem podal po sloviti Route 66, cesti, ki vodi z vzhoda na zahod ZDA. Obzorja mu je odprlo tudi potovanje z nahrbtnikom v Sankt Peterburg in Kaliningrad, Finsko, Litvo, Latvijo, Estonijo ter Poljsko. »Vedno s ponosom povem, da sem Slovenec.« Ponekod je srečal ljudi, zlasti v ZDA, ki so prvič slišali za Slovenijo. A v Kanadi, kjer živi približno 40 tisoč Slovencev, naša dežela ni popolna neznanka. Rok je že na začetku našel slovenske prijatelje in tudi minule praznike je preživel v njihovi družbi. »Preden sem prišel, sem na Facebooku našel skupino Slovenci v Torontu in napisal objavo, da prihajam, ter vprašal, ali bi se kdo srečal z mano na kavi in mi dal kakšen koristen nasvet. Oglasila se je sedanja kolegica, naj pridem naslednji dan na otok Toronto, ki je poleti zbirališče za oddih, plavanje … Skupina Slovencev se je ravno takrat srečala in povabili so me zraven. Z njimi sem še vedno tesno povezan, pomagali so mi pri marsičem,« je hvaležen Rok.

Iskanje službe

Potem ko se je najprej malo razgledoval naokrog, je bilo treba kmalu poiskati službo, saj je denar hitro kopnel. »Čeprav sem prišel z veliko izkušnjami, ni bilo preprosto najti službe. Lažje je tistim, ki jo iščejo v gostinstvu ali znajo opravljati servisne dejavnostih, medtem ko je težko dobiti službo, kjer je zahtevana višja izobrazba, saj želijo, da imaš kanadske izkušnje, ki jih nisem imel.«

Ob tem priznava, da tudi njegova angleščina ni bila brezhibna in da se je slišalo, da ima drugačen naglas. A ko je poslušal zgodbe tistih Slovencev, ki so prišli pred leti in niso znali niti jezika, se s tem ni več obremenjeval. Mnogi so kljub vsemu uspeli, ker so delavni.

Na uradu za delo so mu pomagali pri pisanju prošenj, ki so drugačne, kot smo jih vajeni pri nas. Vmes je nekaj časa pomagal Slovencu, dobremu prijatelju, ki je postavljal ograje in terase iz lesa. Rednejšo zaposlitev je kot promotor nato našel pri enem večjih trgovcev, a je bilo delo preveč naporno, saj je moral kdaj delati tudi vse dni v tednu. »Tega mi ni treba, sem si rekel, in po približno mesecu odnehal. Naučil sem se nekaj novega, a zame to ni bilo zdravo,« je ocenil in kmalu se je pokazala nova priložnost.

Med Slovenci

Med Slovenci, ki jih je spoznal na začetku, je izvedel za slovensko banko, ki so jo ustanovili priseljenci v Kanadi. Takrat so v banki ravno iskali novega sodelavca za marketing in ker je Rok imel na tem področju veliko znanja in tudi nekaj izkušenj, je šel na pogovor in kmalu je lahko začel delati. »Vedel sem, da moram imeti službo za polni delovni čas, če bi želel ostati več kot leto. Le tako lahko podaljšaš delovno vizo, saj te mora podpreti podjetje, kjer delaš, in zagotoviti, da te res potrebuje. Mnogim se zgodi, da ostanejo brez tega delovnega dovoljenja in nato delajo na črno, a sam tega nisem hotel. Imel sem srečo, da so mi prijatelji, ki so že šli skozi ta proces, pomagali pri tem, saj še nikoli nisem imel toliko dela z birokracijo kot takrat. Zdaj imam status stalnega prebivalca in ga lahko vsakih pet let podaljšam ter vmes tudi menjam delodajalca, če bi to želel.«

Še vedno je zaposlen v slovenski banki, a zdaj kot svetovalec za naložbe. »Všeč mi je, ker lahko pomagam ljudem, starejši tudi cenijo, da znam jezik.« V Torontu in okolici je približno deset slovenskih parkov, kjer imajo Slovenci kos zemlje in na njej kakšno stavbo: cerkev, kulturni dom, počitniško hišo, bazen … Tam se družijo, pripravljajo dogodke … »Prvo leto službe smo obiskali številne dogodke in imeli promocije v teh parkih. Spoznal sem veliko ljudi in njihov način življenja. Nisem si mislil, da so Slovenci še vedno tako povezani.« Običajno je na teh dogodkih nastopila kakšna glasbena skupina iz Slovenije, zaplesala je folklorna skupina, ki deluje v Torontu, pripravili so slovensko hrano … Naši izseljenci se pogosto povezujejo tudi glede na to, iz katere pokrajine izhajajo.

Foto: osebni arhiv

Več v tiskani izdaji, ki je izšla 19. januarja.

 

Najbolj brano

Po družinsko srečo na drug konec sveta Po družinsko srečo na drug konec sveta
Nedelja, 11 December 2022 05:05
 »Nisem prišla iz maminega trebuha, ampak iz Afrike. Vesela sem, da sta me starša posvojila, saj ju ...

Preberite več...

Za ureditev Natašinega in Nininega doma Za ureditev Natašinega in Nininega doma
Torek, 29 November 2022 11:19
Pred približno petindvajsetimi leti sta Nataša Dolenc in Franci Gominšek na hribu v Kasazah začela g...

Preberite več...

V karanteni 23 otrok celjskega vrtca V karanteni 23 otrok celjskega vrtca
Četrtek, 23 Julij 2020 11:19
  Ravnateljica vrtca Tončke Čečeve Irena Hren je za naš medij potrdila, da so v karanteni trije str...

Preberite več...

Znan je novi lastnik Hotela Žalec Znan je novi lastnik Hotela Žalec
Ponedeljek, 20 December 2021 12:33
Ugibanj, kdo bo novi lastnik Hotela Žalec, je konec. Svetniki Občine Žalec so na seji prejšnji teden...

Preberite več...