Je mar država pozabila na brezdomne?
Družba
Tipografija

Situacija na področju brezdomnosti se zaskrbljujoče slabša. Na ravni celotne države. Ljudi, ki v nekem trenutku izgubijo dom ali iz različnih razlogov v življenju sami ne zmorejo rešiti svojih bivanjskih težav, je vedno več. Zdi se, da reševanje teh težav še vedno ostaja najbolj na plečih organizacij, ki imajo programe za pomoč brezdomnim, medtem ko si država zatiska oči pred to problematiko. Enako kot številni, ki hodijo mimo brezdomnih, ki si za svoj dom izberejo ulico. V družbi je brezdomstvo še vedno tesno povezano s predsodki ljudi. Če je kdo na ulici, to še ne pomeni, da mu pomoč ni bila ponujena, ampak da je morda ne želi sprejeti. Tu pa se zaplete, opozarjajo strokovnjaki. Zakonodaja je namreč zelo toga, a z majhno spremembo bi lahko država omogočila možnosti, da bi tudi tistim, ki pomoč zavračajo, lahko bolj pomagali. Do takrat strokovni delavci, ki delajo na področju pomoči, jasno sporočajo: delamo na terenu, pristopimo k vsakemu, se z njim pogovarjamo, mu pomoč predstavimo. A odločitev, ali jo bo oseba sprejela ali ne, je – dokler država zakonodaje ne bo spremenila – v njeni domeni. To je treba vedeti, kadar gre nekdo mimo brezdomca, ki leži sredi glavne ulice. Lahko pa bi se ta mimoidoči odločil tudi sam pristopiti k njemu in ga vprašati, ali kaj potrebuje. Takšnih je – roko na srce – malo. Lažje si je zatiskati oči. Kot to pogosto počne država.

»Vsi si zaslužijo dostojno življenje«

»Žal moram reči, da se situacija ne izboljšuje, kot bi želeli, ampak so kriza in razmere v družbi ljudi še bolj pahnile v stanja, v katerih ne najdejo več pozitivnih stvari, rešitve, zato se znajdejo v hudih stiskah. V celjskem zavetišču za brezdomce je trenutno 24 oseb. Na žalost je na ulicah mogoče opaziti vedno več posameznikov in posameznic, ki pomoči oziroma nastanitve v zavetišču ne želijo sprejeti,« pravi direktorica JZ Socio Suzi Kvas. Program zavetišča za brezdomce je namenjen osebam, ki so zaradi različnih okoliščin ostale brez doma, in je usmerjen v reševanje brezdomske problematike, ki je tudi na Celjskem vedno večja.

»Vsi se v takšne programe ne želijo vključiti. V zavetišču je za uporabnike poskrbljeno. Resnično me žalosti, da vsi opažamo, da je ljudi, ki to pomoč potrebujejo, a jo odklanjajo, na ulicah vedno več. Čeprav se naši strokovni delavci z njimi pogovarjajo, jih obiskujejo, jim ponudijo in organizirajo pomoč, jo te osebe odklanjajo. Podobno je tudi v drugih občinah. Res je tudi, da je Celje večja občina in je to ljudem bolj na očeh, medtem ko je na primer na podeželju to bolj skrito.

Zakaj osebe odklonijo pomoč, zakaj »izberejo« takšno življenje, če obstajajo možnosti pomoči?

Težko bi rekli, da si »izberejo« takšno življenje. Situacija jih je preprosto do tega pripeljala. Treba je vedeti, da v vseh programih pomoči, kjer biva veliko ljudi, obstajajo tudi pravila, ki jih vsi ne želijo upoštevati oziroma morda ne zmorejo tega sprejeti. Ker ostanejo na ulici, to povzroči težave vsem: nam, policiji, centrom za socialno delo in ljudem, ki to vidijo. Osebam je pomoč vedno ponujena, enako nastanitev in pogovor z različnimi strokovnjaki. V Sloveniji obstaja ogromno programov pomoči. Ti so različni in segajo na področje brezdomstva, duševnih motenj, preprečevanja alkoholizma ali odvisnosti. Nihče ni bi smel biti in živeti na ulici! Toda če oseba kljub temu pomoči ne sprejema, menim, da bi morali v državi spremeniti zakonodajo …

Kako to mislite?

Govorim o področju odvzema opravilne sposobnosti ali prisilnega zdravljenja. Znano je, da ta ukrepa že obstajata, vendar sta težko izvedljiva. Na tem področju bi morala država uvesti nekatere spremembe, da bi bila ta dva ukrepa učinkovita tudi za tiste, ki so na ulicah. Pri nekaterih gre namreč tudi za to, da ogrožajo sebe in druge v okolici.

Ali se država res ne odziva na takšne potrebe v okolju?

Bom kritična. V zadnjem obdobju se država resnično zelo malo odziva na potrebe te populacije, čeprav organizacije na to težavo opozarjamo že vrsto let, celo podale smo konkretne rešitve. Toda pri vseh predlogih in prošnjah za rešitve smo organizacije ostale preslišane. Strinjam se s tem, kar poudarjajo tudi drugi, ki delajo na tem področju, da je država nekako zanemarila ta del. Na terenu imamo občutek, da se nihče ne ukvarja s tem, da bi situacijo izboljšal. Trenutno ni nobenega razpisa za financiranje programov. Vse stoji in čaka. Bojim se, da bo šele naslednje leto pokazalo, kaj vse bo to potegnilo za seboj. Ob tem ljudje ostajajo na ulicah, imajo tudi težave z duševnim zdravjem. Mislim, da je zadnji čas, da vsi kot družba stopimo skupaj in nekaj naredimo.

Sprememba zakonodaje in dodatno financiranje verjetno nista edini rešitvi. Pogrešate še več oblik nastanitve?

Sprememba zakonodaje je prvo, do česar bi moralo priti, slediti bi morala financiranje programov pomoči in tudi povečanje števila zavetišč. Oblike pomoči so tudi v materinskih domovih ali varnih hišah glede na spremembe v družbi že skoraj zastarele ali le gasijo ogenj. Potrebujemo nove programe in nove pristope. Organizacije smo že pripravile tudi predlog za bivalne enote, za več timskega dela na terenu, celo to, da bi uporabnike vključili v oblike pomoči na različnih lokacijah, saj bi se tako hitreje vključili v družbo. Če bi država temu bolj prisluhnila, sem trdno prepričana, da bi skupaj naredili več.

Kateri so najpogostejši razlogi za brezdomstvo, za to, da nekdo v zavetišču poišče pomoč?

V Celju opažamo, da je vedno več starejših, ki potrebujejo tovrstno pomoč, vedno več je ljudi, ki imajo duševne stiske ali težave z različnimi oblikami odvisnosti. Dogaja se, da so uporabniki podnevi v mestu in nato prihaja do različnih konfliktov. Celje iz tega ni izvzeto in ni nič drugačno kot večja mesta. Opažam, in tudi to me žalosti, da je med brezdomci na ulici vedno več žensk, ki so tudi agresivne, samosvoje in prav tako odklanjajo pomoč.

Je med ukrepi, ki bi ublažili situacijo, tudi povečanje obsega strokovnega kadra, ki tem ljudem pomaga?

Absolutno. Kadra ni dovolj, toda ta težava obstaja v celotni državi in tujini. To delo je zelo težko, zahtevno, še posebej ker nas čaka še veliko dela, da se bodo razmere izboljšale. Mislim, da če bi država omogočila več financiranja programov, bi se ljudje tudi lažje odločili za takšno delo.

Foto: SHERPA

 

Članek si v celoti preberite v tiskani izdaji Novega tednika, ki je izšel 17. novembra. 

Najbolj brano

Za ureditev Natašinega in Nininega doma Za ureditev Natašinega in Nininega doma
Torek, 29 November 2022 11:19
Pred približno petindvajsetimi leti sta Nataša Dolenc in Franci Gominšek na hribu v Kasazah začela g...

Preberite več...

V karanteni 23 otrok celjskega vrtca V karanteni 23 otrok celjskega vrtca
Četrtek, 23 Julij 2020 11:19
  Ravnateljica vrtca Tončke Čečeve Irena Hren je za naš medij potrdila, da so v karanteni trije str...

Preberite več...

Znan je novi lastnik Hotela Žalec Znan je novi lastnik Hotela Žalec
Ponedeljek, 20 December 2021 12:33
Ugibanj, kdo bo novi lastnik Hotela Žalec, je konec. Svetniki Občine Žalec so na seji prejšnji teden...

Preberite več...

Kmalu v  Tropsko hišo h krokodilu Kmalu v Tropsko hišo h krokodilu
Četrtek, 06 Avgust 2020 14:08
V pritličju prenovljenega Celjskega doma nastaja zanimiva novost, ki bo nekaj posebnega ne le v celj...

Preberite več...