Kakršni so ljudje, takšna je šola
Družba
Tipografija

V življenju je Anton Šepetavc delal vse mogoče: kopal jarke, mešal beton, redil kokoši, pazil otroke, recitiral, pisal, igral v filmu … V svoji učiteljski karieri je učil kar štiri predmete, poleg francoščine in slovenščine še latinščino in umetnostno zgodovino. Bil je nogometaš, trener šolske reprezentance, mentor številnih krožkov. Bil je tudi predsednik Slavističnega društva Celje, ustanovitelj in predsednik Društva generala Maistra Celje, član družbenopolitičnega zbora prve demokratično izvoljene celjske občinske skupščine, član Programskega sveta RTV Slovenija, član Strokovnega sveta SLG Celje, član Projektnega sveta Celje – zdravo mesto, je veteran vojne za Slovenijo … Prvo zaposlitev je dobil v Rudarskem šolskem centru v Velenju, drugo v Šolskem centru Celje, tretjo in dokončno na I. gimnaziji v Celju, ki jo kot ravnatelj vodi že 14 let.

 

Mestna občina Celje mu je letos podelila zlati celjski grb za dolgoletno odlično vodenje šole, za njeno prenovo in razvoj ter za prenos znanja na generacije otrok. V tem šolskem letu je bilo delo zaradi znanih razmer še težje, pravi sogovornik, a tarnati ne želi.

»Težko je bilo marsikdaj, ampak nisem ›jamral‹. Ker ni imelo smisla. Karavana bi šla dalje, psi pa bi lajali v prazno. (smeh) Zadeve je bilo treba hočeš nočeš izpeljati. Nenormalno šolsko leto je bilo treba vsaj poskušati narediti normalno. Vedno sem bil ptica, ki ne(rada) leta v jati, in srečo imam, da znam zadeve poenostavljati ter jih narediti bolj življenjske. V stilu Menartove desete božje zapovedi: ›Ne misli, da kaj zamudiš, če kdaj kak paragraf prespiš.‹ Od zgoraj je bilo čisto preveč obvestil in navodil tik pred zdajci, za nameček so bila nemalokrat neodločna, nejasna in pomanjkljiva. Potem smo se pač morali znajti, kakor smo vedeli in znali. To v tisočglavi šoli ob toliko in toliko različnih starših in še mnogih drugih, ki tako ali drugače gravitirajo na šolo, ni ravno mačji kašelj.«

Za mlade pravijo, da so prilagodljivi in da lažje prenesejo spremembe, a te, ki smo jim bili priča, so tudi njim povsem spremenile življenje. Poslušamo novice o številnih duševnih stiskah, o tem, da zapadajo v malodušje, depresijo ... Kako so se dijaki soočali z razmerami, na kakšen način ste jim lahko pomagali?

Že velikokrat sem v tem nenormalnem letu potrkal na les in kje tudi javno povedal, kakšno srečo imamo, ker na I. gimnaziji premoremo dijake, profesorje in starše, ki so se vsi po vrsti izkazali, kot bi si lahko le želel. Bili so strpni, spoštljivi in potrpežljivi. Razumeli so, da si te (biološke) vojne in včasih nelogičnih pravil nisem izmislil jaz in da se vsi skupaj moramo potruditi za mir in red v hiši. Trpeli smo vsak po svoje vsi, a največja žrtev so bili nedvomno dijaki in njihove družine. Čeprav smo delali organizirano in res dobro, je pouk na daljavo vendarle lahko le bled nadomestek pravega šolskega življenja. Šola je pač veliko več kot le pouk: je prostor srečevanja, druženja, odraščanja, znanja in življenjskega spoznanja … Tem našim fantom in dekletom je bilo odvzeto življenje in to me najbolj boli. Med njimi na srečo ni bilo veliko takšnih, ki ne bi zmogli sami, čeprav so bili tudi takšni. Pomagali smo jim na vse mogoče načine, a tudi do vseh ostalih smo bili razumevajoči in prijazni. Ne pretiravam, če rečem, da smo skrbna in topla šola.

Je tudi pri vas v zbornici zdaj kaj drugače glede stikov, druženja, povezovanja? Če nič drugega, verjetno so bile kar pestre razprave na temo testiranj, cepljenj ...?

Seveda je drugače. Kot vsi smo se – ne glede na različna mnenja – tudi mi morali podrediti in prilagoditi razmeram. Odgovornost do sebe in drugih je v vsaki skupnosti prva naloga in skrb. V ožjih krogih, po aktivih in potem po razredih, kjer je bil pouk, je življenje šlo naprej. Z maskami sicer, z razkuževanjem in s priporočenimi razdaljami, a šlo je naprej. Vse bolj množične reči (pedagoške konference, sestanke sveta staršev in šole …) smo prenesli na daljavo. Glede testiranja in cepljenja je seveda tudi bilo mogoče slišati marsikaj. Čudno bi bilo, če bi bilo drugače. V Sloveniji živimo. (smeh)

Matura, s katero se v teh dneh spopadajo dijaki, je prav tako drugačna, če že ne vsebinsko, pa izvedbeno. Mislim, da ste zagovarjali idejo, da je letos sploh ne bi bilo. Še vedno mislite tako?

Že lanska je bila vredna globljega premisleka in bolj kritične presoje, letošnja pa sploh. V nenormalnem šolskem letu že po neki naravni morali in logiki ne bi smeli imeti »normalne mature«. A nekaterim se čudežno zdi, da to leto pač ni nič posebnega in da se bodo zadeve že nekako uredile. Nekaj bolj ali manj kozmetičnih popravkov naredimo in bo. Nikoli nisem rekel, da ukinimo maturo, že ob uvedbi pred 26 leti sem menil, da njen koncept ni dovolj premišljen. Lani sem predlagal, da bi se v izrednih razmerah matura skrčila na tri predmete (slovenščina, angleščina ali matematika in eden od obeh izbirnih predmetov). Več kot dovolj! Potem bi sledili vsaj sprejemni pogovori, če ne že izpiti, na tistih študijskih smereh, kjer je preveč kandidatov. Naravnost kriminalno se mi zdi, da se npr. na medicino sprejema le na osnovni točk, ne da bi nekdo vsaj poskusil ugotoviti, ali je ta oseba primerna za poklic, ki zahteva ne le veliko znanja, ampak tudi res kakovosten karakter. Pokojni prof. dr. Janez Milčinski je nekoč študentom definiral pojem dobrega zdravnika: »To je dober človek, ki se spozna na medicino.«

V svoji dolgoletni karieri v šolstvu ste preživeli številne ministre in njihove okrožnice. V kolikšni meri je po vašem mnenju pomembno, kdo vodi resor in ali dobro pozna razmere v šolah? Ne gre morda zlasti pri gimnazijah za nek utečen sistem, po katerem delujejo že vrsto let, ne glede na to, kdo vodi ministrstvo? Kaj sicer pričakujete od nekoga, ki je odgovoren za tako zahtevno področje, kot je izobraževanje?

Je, res sem doživel in preživel že lepo število ministrov, menjajo se kot po tekočem traku, ena ministrica je bila samo tri dni … (smeh) Popolnoma neresno in neodgovorno se mi zdi vsakokratno nastavljanje naših, da slučajno ne bi bil njihov. Samo da je naš, četudi je zanič … Te večne in vedno hujše delitve na naše in vaše nas bodo kot narod in državo pokopale. Z leti vedno bolj obožujem Ivana Cankarja, ki je o Slovencih povedal vse, kar se da povedati dobrega in slabega. In je ob neki priliki zavzdihnil: »Lepa je Slovenija. Ko bi le Slovencev ne bilo!« Ne glede na res utečen sistem ne bi rekel, da je čisto vseeno, kdo in kakšen je minister. Minister je vendarle glava tega sistema! In če glava zboli, tako pravijo, celo telo trpi. (smeh) Kaj pričakujem od ministra? Poznavanje resorja, znanje, spoštovanje, odzivnost, »pripadnost kolektivu«. In to ne le v času trajanja mandata …

Gimnazije so bile od nekdaj šole, ki so dajale široko znanje in osnovo za katerikoli študij, ob čemer naj bi otroke tudi vzgajale v smislu, da morajo razmišljati s svojo glavo, imeti svoje mnenje ter stati za njim. Časi temu niso ravno naklonjeni, se zdi, in sporočila, ki jih mladim pošilja družba, so drugačna od omenjenih. Bo ta vloga šole v prihodnje zato še bolj pomembna?

Časi so se res zelo spremenili, ljudje tudi. Kot je telo bolj kot k naporu nagnjeno k počitku, so tudi možgani raje na »off« kot kje za kakšnim učbenikom ali debelim romanom. Ljudje v današnjem svetu se zelo radi imajo »fajn«, če se le da, hodijo po bližnjicah, kakovost izobrazbe jih v povprečju bolj malo zanima. Do spričevala in diplome se žal da priti tudi po lažjih poteh. Šole sicer že dolgo nismo več edini posredniki znanja, a smo zagotovo še vedno tiste ustanove, v katerih lahko mlade ljudi vzgojimo v svobodomiselne, zdrave, kritično misleče ljudi. V tem smislu vidim šole kot nekaj dobrega tudi čez petdeset ali sto let. Ostalo bodo brez milosti opravili strički Googli in podobni. Letošnje šolsko leto na daljavo je morda že začetek razgradnje tradicionalnega šolskega sistema.

Zlati celjski grb ste prejeli za dolgoletno odlično vodenje šole, za njeno prenovo in razvoj, prenos znanja na generacije … Tisto, kar lahko vsak opazi, so povsem preurejena in razširjena stara šolska stavba, igrišče ter dolgo želena nova telovadnica. Kaj je tisto, kar ni tako vidno in se vam zdi prav tako pomembno, ko delate bilanco svojega ravnateljevanja?

Teh mojih 14 ravnateljskih let je bilo res od prvega do današnjega dneva ena sama nenehna skrb in trdo delo. Moje in mojih sodelavcev. Naredili smo toliko, da se res ima kaj videti, na stavbah in okoli njih. Znotraj šole smo tudi temeljito pospravili, polepšali in uredili marsikaj. Ne bi na tem mestu izpostavljal samo IKT-opreme in res vrhunske učnotehnološke opremljenosti šole, raje bi poudaril tisto, kar je še veliko pomembnejše: tisočglava šola navznoter in navzven deluje kot osveščena skupnost; upal bi si reči, da že kar družina. Stavim na vzgojo, tudi odraslih, poudarjam vrednote. Razumemo se, spoštljivo in strpno sodelujemo, ves čas in tudi letos dosegamo nadpovprečne rezultate. Večkrat so me že vprašali, kako mi to uspeva. Moj odgovor je vedno bil: »Odgovor je v ljudeh. Kakršni so ljudje, takšna je šola.« A je res, da je ravnatelj tisti, ki te dobre ljudi vodi in usmerja, zato mora biti najprej sam dober.

Foto: Andraž Purg - GrupA

 

Preberite več v Novem tedniku

Najbolj brano

V karanteni 23 otrok celjskega vrtca V karanteni 23 otrok celjskega vrtca
Četrtek, 23 Julij 2020 11:19
  Ravnateljica vrtca Tončke Čečeve Irena Hren je za naš medij potrdila, da so v karanteni trije str...

Preberite več...

V bolnišnici zaradi tega dogodka uvedli interni nadzor V bolnišnici zaradi tega dogodka uvedli interni nadzor...
Torek, 01 Junij 2021 14:38
Na socialnem omrežju Facebook se je te dni razširila izkušnja bolnice, ki je pred dnevi bila sprejet...

Preberite več...

Kmalu v  Tropsko hišo h krokodilu Kmalu v Tropsko hišo h krokodilu
Četrtek, 06 Avgust 2020 14:08
V pritličju prenovljenega Celjskega doma nastaja zanimiva novost, ki bo nekaj posebnega ne le v celj...

Preberite več...

Šmartinsko jezero bo dobilo Panoramo Šmartinsko jezero bo dobilo Panoramo
Četrtek, 04 Marec 2021 06:06
Je eden od turističnih biserov Celja, a mesto možnosti in priložnosti, ki jih Šmartinsko jezero za r...

Preberite več...

Sledite nam

 
aplikacija

appstore  googleplay