Tudi najboljša izvedba ni enaka pouku v razredu
Družba
Tipografija

Za zdaj nič ne kaže, da bi se otroci lahko kmalu spet vrnili v učilnice. Od 9. novembra, potem ko so se osnovnošolcem iztekle podaljšane počitnice, ostajajo doma vsi, tako učenci kot dijaki, in se šolajo na daljavo. Ministrica za izobraževanje Simona Kustec je sicer v začetku novembra ob uveljavitvi tako imenovanega modela D, ki je pomenil zaprtje šol, dejala: »Pri današnji odločitvi nas je kot prvi kriterij vodila skrb za zdravje, takoj za njo je sledila skrb za znanje. Ukrep je začasne narave in ga bomo naslednji teden ponovno preučili. Z danes sprejetim ukrepom se vračamo v način dela, ki je bil v veljavi v času prve krize spomladi letos.« Medtem je že postalo jasno, da ne gre za začasnost, saj se bo pouk na daljavo raztegnil še v naslednji teden, nekatere napovedi govorijo še o precej daljšem tovrstnem šolanju.

Opozorila, da je takšen način dela lahko le kratkotrajno nadomestilo pouka v razredu in da večina evropskih držav ni zaprla šol, četudi pri njih epidemiološka slika prav tako ni rožnata, niso naletela na posluh pri ministrici in pristojnih v državi. Na vprašanje na eni od novinarskih konferenc, zakaj je bilo treba zapreti vse šole, čeprav v nekaterih okužb ni bilo, je Kustečeva odgovorila, da mora biti izobraževanje v državi izpeljano za vse na enak način. V teoriji to mogoče drži, a v praksi je jasno, da je lahko šola tisti okvir, ki najlažje zagotovi enoten način dela za vse. Domači pogoji to zagotovo niso. Ti niso enaki niti pri dveh otrocih. Če ima eden na voljo primeren računalnik in starše, ki mu lahko priskočijo na pomoč, ko se mu zatakne, je morda drugi prepuščen sam sebi, saj so starši v službi, tretji nima niti primernega računalnika in spletne povezave, četrti ima učne težave in se sam ne zna lotiti nalog. Več kot 45 tisoč otrok naj bi že pred epidemijo živelo v revščini.

Na to so pred kratkim v javnem pismu opozorili tudi slovenski psihologi, ki ugotavljajo, da sistematičnih podatkov o spremembah v psihosocialnem delovanju slovenskih otrok in mladostnikov v času prvega vala epidemije in po njem (še) ni. »A poročila domačih nevladnih organizacij, svetovalnih delavcev v vrtcih in šolah ter izkušnje kliničnopsihološke prakse potrjujejo znanstvene ugotovitve iz tujine in kažejo, da je breme epidemije covida-19 za otroke in mladostnike zelo veliko.« Zato predlagajo, naj odgovorni iščejo rešitve, ki bi omogočile vsaj delno prisotnost v šolah in vrtcih za vse otroke in mladostnike. »To bi jim omogočilo dostop do pedagoškega procesa ter vseh ostalih koristi bivanja v šolski skupnosti.«

Ker tega še ni na vidiku, se otroci in učitelji ter številni starši vsakodnevno spopadajo z izzivi pouka na daljavo. Je zdaj kaj lažje, kot je bilo spomladi? Kako zmorejo starši, ki zraven delajo od doma? Kakšne pristope imajo učitelji, da bi otroke spodbudili k delu in da bi skupaj lažje premostili ta čas?

 

Ko se je treba znajti

Spomladi ob prehodu na šolanje na daljavo je bilo cel kup težav, saj mnogi učitelji niso vedeli, kako se sploh lotiti te nove naloge, kako zastaviti delo in kako na koncu oceniti napredek otrok. Na drugi strani so se straši z otroki vred izgubljali v prevelikih količinah snovi in preslabih razlagah, mnogi niso imeli niti primerne opreme, da bi lahko spremljali pouk. V teh dneh je vse skupaj bolj organizirano, a še vedno je to le pouk na daljavo.

»Šole so prejele priporočila Zavoda RS za šolstvo za izvajanje pouka na daljavo, prav tako so ta zapisana v publikaciji Vzgoja in izobraževanje v RS v razmerah, povezanih s covidom-19. Seveda velja tudi avtonomija učitelja pri pristopih poučevanja na daljavo,« so nam odgovorili z ministrstva za izobraževanje na vprašanje, ali imajo učitelji kaj več kot priporočila in ali lahko otrokom sami ponudijo kaj inovativnega.

Zavod za šolstvo je pripravil nekaj priporočil, na kaj naj bodo učitelji pozorni pri izvajanju pouka na daljavo, podrobnejša izvedba ur pa je stvar učiteljev oziroma dogovora v šolah. Pazili naj bi na izbiro snovi, ki je primerna za podajanje na spletu, na urnik, ki ne sme biti enak šolskemu, na ustrezne odmore, pozorni morajo biti na ohranjanje stikov z učenci in s starši, na ohranjanje neprekinjenosti pouka …

Kako je to izvedljivo v praksi, smo vprašali štiri učiteljice, dve osnovnošolski in dve srednješolski.

Manjka človeški stik

»Priporočila so medla. Če se sam ne organiziraš in znajdeš, si izgubljen. Iz priporočil je razvidno, da so jih napisali ljudje, ki že vsaj deset let nimajo stika s prakso ... Nobenih konkretnih opredelitev ni, kaj je z ocenjevanjem, pravilnika niso nič spremenili,« pravi ena od učiteljic, ki poučuje materni jezik. Kako se je njeno delo spremenilo glede na spomladanski pouk na daljavo? »Trenutno smo na pouk na daljavo precej bolje pripravljeni, kot smo bili spomladi, a to ne pomeni, da gre za popolnost. Ta pri pouku na daljavo v primerjavi s klasičnim poukom v šoli, kjer gre za pristen človeški stik udeležencev učnega procesa, ni mogoča. Dvostranska komunikacija je v šoli nepogrešljiva. Učitelji in učenci se ne pogovarjamo samo v razredu, marsikdaj učenci pridejo posamično k nam za kakšen nasvet, podporo, tolažbo ... Komunikacija s pomočjo računalniških aplikacij na daljavo tega ne omogoča in se z običajno šolsko komunikacijo ne more primerjati,« ugotavlja učiteljica, ki ima že vrsto let prakse. Ugotavlja, da je tokrat večina družin in učiteljev sama poskrbela za tehnologijo.

Kakšni so njeni pristopi, metode? »Večino svojih učnih ur izvedem s pomočjo Zooma. Učenci imajo raje te ure kot ure v spletni učilnici v eAsistentu, kjer morajo biti še samostojnejši. A v vsakem primeru pri pouku jezika vsi zelo pogrešamo možnost, da lahko kot učiteljica pogledam v njihove zvezke, delovne zvezke in jih opozorim že med učno uro na morebitne pomanjkljivosti oziroma da jim dam takojšnjo povratno informacijo glede zapiskov.« Ugotavlja, da starši enako kot učenci in učitelji na prvo mesto postavljajo pouk v šoli. Pri pouku na daljavo podpirajo preplet dela v spletnih učilnicah in na Zoomu.

Bolje pripravljeni

»Če smo marca padli v delo na daljavo čez noč in smo se na hitro naučili načina dodajanja gradiv v spletno učilnico ter smo se sami še sproti učili raznih spletnih orodij za popestritev ur, smo zdaj malo bolj pripravljeni,« ugotavlja druga učiteljica. Imeli smo nekaj računalniških izobraževanj, pouk temelji predvsem na videorazlagah in učenci se morajo obvezno na koncu odzvati tako, da na primer odgovorijo na kakšno vprašanje, da vidimo, kdo dela. Marca je bil največji problem ravno to, da nisi vedel, kdo od učencev sploh dela in kdo ne, in po vrnitvi v šolo se je izkazalo, da jih kar precej ni delalo nič. S pomočjo Zooma izvajamo tudi dopolnilni pouk in dodatno strokovno pomoč. Za zdaj večina pridno dela. Če od katerega učenca ni odziva, obvestimo starše. Vem, da si večina teh želi, da bi se otroci vrnili v šolo, sploh tisti, ki jim sami ne znajo doma pomagati,« zaključuje ena od učiteljic.

Praksa v domači kuhinji

»Jesenski pouk na daljavo je veliko bolj učinkovit in lažje ga je izvajati,« meni tudi srednješolska učiteljica. »V spomladanskem delu sem imela pouk s pomočjo elektronske pošte in Zooma. Nato smo imeli avgusta številna izobraževanja, predvsem na temo spletne učilnice in uporabe Zooma. Zdaj imam z dijaki delovni sestanek s pomočjo Zooma, gradivo jim prikažem s pomočjo metode ›share screen‹, prav tako oni meni. Nato nadaljujejo delo v spletni učilnici. V njej imajo naložene naloge in predloge za izdelavo nalog. Dijaki jo z lahkoto uporabljajo, saj so bili pri informatiki z njo seznanjeni na začetku leta,« povzema svoje delo sogovornica.

Četrta, ki uči strokovne predmete kuharstva, kjer je treba veliko praktičnega dela, ima kar nekaj težav. »Dijaki bi morali imeti te dni delovno prakso, a je polovica ni dobila. Tako je šola vsem dijakom omogočila spremljanje pouka na daljavo, prakso pa bodo opravljali v drugem polletju,« pojasnjuje. Šola in starši so poskrbeli za računalnike in tako se z dijaki povežem na spletu, dobijo navodila, kaj naj pripravijo, in kuham z njimi. Ko pripravijo jed, jo morajo ustrezno servirati, fotografirati pogrinjek in vse to ocenim. Starši jed poskusijo in prav tako ocenijo, zato se otroci še bolj potrudijo,« ugotavlja sogovornica, ki je nekoliko poenostavila vaje in se pri izbiri jedi prilagodila razmeram, saj vsi doma nimajo na voljo vseh sestavin za zahtevnejše jedi. Za pripravo slednjih je posnela filme, ki otrokom pomagajo pri pripravi. Priznava, da je takšen način dela za učitelje še precej bolj zahteven kot tisti v razredu.

 

 

Foto: SHERPA, LKK

Preberite več v Novem tedniku

Najbolj brano

V karanteni 23 otrok celjskega vrtca V karanteni 23 otrok celjskega vrtca
Četrtek, 23 Julij 2020 11:19
  Ravnateljica vrtca Tončke Čečeve Irena Hren je za naš medij potrdila, da so v karanteni trije str...

Preberite več...

Kmalu v  Tropsko hišo h krokodilu Kmalu v Tropsko hišo h krokodilu
Četrtek, 06 Avgust 2020 14:08
V pritličju prenovljenega Celjskega doma nastaja zanimiva novost, ki bo nekaj posebnega ne le v celj...

Preberite več...

»Imela sem občutek, da bo enkrat vse dobro« »Imela sem občutek, da bo enkrat vse dobro«...
Nedelja, 31 Maj 2020 16:45
»Pred štirinajstimi leti sem zaprla poglavje svojega življenja in potegnila črto. In začela na novo,...

Preberite več...

Hudo neurje s točo v Rečici poškodovalo ceste in javne poti Hudo neurje s točo v Rečici poškodovalo ceste...
Četrtek, 23 Julij 2020 09:51
    Včeraj popoldan, okrog 17.00 ure, se je v delu Krajevne skupnosti Rečica razbesnelo izredno hu...

Preberite več...

aplikacija

appstore  googleplay