Sabrina Zavšek: lani na Caminu del Norte, letos peš od Goričkega do Pirana
Družba
Tipografija

Lani v tem času je prehodila severni potek znane romarske poti Camino. Mesec dni je bila na poti. Sama. Ko enkrat doživiš takšno pot, te hoja in vse, kar je povezano z njo, kar malo okuži in to želiš podoživeti. Najprej je načrtovala, da se bo na Camino letos odpravila s svojim fantom. A razmere tega niso omogočale in zato se je nekega jutra odločila, da bi bil od Goričkega do Pirana »lušten sprehod«. Njen fant jo je konec julija odpeljal do Hodoša, ji pomahal v slovo in potem je bila 12 dni sama na skoraj 400 km dolgi poti. Ta ni posebej označena, ampak si jo je sama začrtala glede na željo, da ne bi hodila skozi večja mesta, temveč bolj po stranskih poteh, spoznavala deželo in ljudi.

»Ko sem hodila, sem videla, da se ponekod prepletajo naše pešpoti, od Jakobove do evropske pešpoti in planinskih transverzal. Škoda, ker ta pot ni posebej označena, kot so tiste na Caminu. Lahko bi imeli svojo pot od Goričkega do Pirana, ki bi zagotovo privabila mnoge,« razmišlja Sabrina Zavšek zdaj, ko je že nekaj časa doma in spet dela v svoj Sobi za glas. Prehojeni Camino, ki jo je po svoje zaznamoval, je imel usodno vlogo tudi pri tem, da je našla svojega življenjskega sopotnika.

Pomemben je pristop

Na slovenski poti si je pomagala z navigacijo na telefonu in vmes domačine spraševala za smer. Hodila je skozi kraje, ki jih prej ni poznala. Čisto brez težav ni šlo. »Nekajkrat sem zašla v gozdovih in prišla na območje kočevskega medveda, kjer nisem vedela, ali je bolje iti naprej ali nazaj.« Malo bolj glasna je bila ob tem za vsak primer ... Spala je v šotoru, ki je v nalivu premočil, zato je kasneje raje potrkala na vrata župnišč in prosila za prenočišče ali izbrala hostel. Če je bilo na Caminu v prenočiščih vedno dovolj družbe pohodnikov, ki so s svojo energijo pomagali premagovati občasne trenutke malodušja, je bila na slovenski poti tako rekoč sama, kot »puščavnik iz gozda« se je prikazala pri kakšni hiši in prosila za vodo. »Presenečena sem bila nad dobrimi ljudmi in nad lepotami domačih krajev.« Mogoče je bilo vmes tudi kaj slabega, a se tega niti ne spomni, ker je na vse pogledala s pozitivne plati. »Če daješ dobro, se ti to vrne. Tudi pri hoji je podobno. Če hodiš z neko muko, ne boš prišel daleč. Ko začneš uživati v tem, je to neka čisto druga notranja naravnanost. Ta te vodi po poteh,« pravi Sabrina, ki se zdi vedno dobre volje in nasmejana. »Pride tudi obdobje, ko sem manj pozitivna, takrat se zjočem, to prespim in grem naprej.« Njen zvonki smeh je sploh njen prepoznavni znak. Takšna je bila že v času, ko je prve novinarske izkušnje nabirala na Radiu Celje in se uveljavljala kot pevka z lastnimi skladbami. Po gimnaziji je povezala obe ljubezni: doštudirala je novinarstvo in na ameriškem inštitutu za glas izpopolnila tehniko petja. Po vrnitvi se je lotila ukvarjanja z glasom in razvila edinstven pristop pri poučevanju petja ter odkrivanju človekove glasovne izraznosti. Pomemben vidik se ji zdi tudi vpliv glasu na telesno stanje človeka, njegovo duševnost in odnose.

Zelo malo romantike

Za to, da se je lani poleti podala na Camino del Norte, ni bilo posebnega povoda. Več let je že razmišljala o tem. Nazadnje so se vse okoliščine ujele. Zakaj je šla sama in ne s kakšno prijateljico? Prizna, da med vrstniki nikoli ni imela prijateljev, večinoma so bili starejši. »Drugačna sem bila že od majhnega. Večina je mislila, da sem nora, da grem hodit na drug konec Evrope, namesto da bi se poleti zabavala. Tudi doma niso čisto razumeli in jih je skrbelo.« A čutila je, da mora iti. Pa je ni bilo strah? Pravi, da je bilo veliko adrenalina na poti in je zato s seboj vzela knjigo, da se je lahko zvečer ob branju umirila. Vse namreč ni tako romantično, kot si večina predstavlja. »Pogosto ljudje mislijo, kako je tam vse lepo, da so na poti sami dobri ljudje in da se duhovno prebudiš … Pozabljajo pa, da je treba cel dan hoditi in nositi nahrbtnik. Dva dni sem nosila s seboj obrok hrane, a sem nato nehala, tudi količino vode sem zmanjšala. Oblačil sem imela samo za enkratno preoblačenje. Eni odrežejo celo lističe z oblek, saj je vsak gram pomemben ...« Šokiralo jo je, ko so ji tik pred ciljem ukradli čevlje in je šla naprej bosa, dokler ni prišla do Santiaga de Compostele, kjer je lahko kupila nove in nadaljevala pot še do Finisterre in Muxie. »To je bila izkušnja, ki me je naučila ceniti tisto, kar se v življenju zdi samoumevno.«

Sabrina je bila na poti mesec dni, dnevno je prehodila od 30 do 40 km, včasih celo več, če ni bilo prostega prenočišča. »Veliko se jih odloči za pot z nerealnimi pričakovanji, zato mnogi obupajo. Bistvo ni v fizični, ampak psihični pripravljenosti. Če se osredotočaš na vsako bolečino, ne boš prišel daleč. Če se znaš prebiti čez to, opaziš lepote, ki jih sicer ne bi,« se spominja Sabrina, ki se ji je zdelo, da je med najmlajšimi na omenjeni severni poti, ki je manj oblegana kot ostale in je zato večino časa hodila sama, druženja so bile predvsem v prostorih za prenočevanje.

Foto: osebni arhiv

Preberite več v Novem tedniku

Najbolj brano

V karanteni 23 otrok celjskega vrtca V karanteni 23 otrok celjskega vrtca
Četrtek, 23 Julij 2020 11:19
  Ravnateljica vrtca Tončke Čečeve Irena Hren je za naš medij potrdila, da so v karanteni trije str...

Preberite več...

Kmalu v  Tropsko hišo h krokodilu Kmalu v Tropsko hišo h krokodilu
Četrtek, 06 Avgust 2020 14:08
V pritličju prenovljenega Celjskega doma nastaja zanimiva novost, ki bo nekaj posebnega ne le v celj...

Preberite več...

»Imela sem občutek, da bo enkrat vse dobro« »Imela sem občutek, da bo enkrat vse dobro«...
Nedelja, 31 Maj 2020 16:45
»Pred štirinajstimi leti sem zaprla poglavje svojega življenja in potegnila črto. In začela na novo,...

Preberite več...

Hudo neurje s točo v Rečici poškodovalo ceste in javne poti Hudo neurje s točo v Rečici poškodovalo ceste...
Četrtek, 23 Julij 2020 09:51
    Včeraj popoldan, okrog 17.00 ure, se je v delu Krajevne skupnosti Rečica razbesnelo izredno hu...

Preberite več...

aplikacija

appstore  googleplay