Istanbul, mesto sultanov in potepuških mačk
Družba
Tipografija

Nikoli nisem verjel tistim, ki trdijo, da se zbiranje kovancev splača. A sem predlani njihove trditve vzel kot izziv in leto dni zbiral »dvojke«. Res se je nabralo ravno prav denarja, da sem si lahko privoščil krajše potovanje. Izbira ni bila lahka, saj me je tako kot najbrž večino ljudi vleklo na vse strani. Želel sem spoznati nekaj novega, novo kulturo, nekaj, kar je drugačno od tipično evropejskega, a vendar blizu. Odločil sem se za mesto, ki v sebi nosi bogato zgodovino in kjer se stikata vzhod in zahod, Evropa in Azija. Mesto je v svoji zgodovini dobilo številna imena – Bizanc, Konstantinopel, Istanbul in Carigrad. Meni najljubše ime je Istanbul. Obiskal sem ga septembra lani.

Prihod na novo istanbulsko letališče je dal slutiti, da smo prispeli v državo velikih številk. Že takrat, čeprav je letališče šele komaj začelo delovati, so vsak dan zabeležili več kot 3.600 pristankov in vzletov letal. Letališče sicer še vedno ni končano, kako veliko bo takrat, med drugim priča podatek, da bo v mestu, ki ga gradijo v njegovi bližini, živelo več sto tisoč zaposlenih na letališču in njihovih družin. Po skoraj uri vožnje smo prispeli v Istanbul, ki je tako kot Rim zgrajen na sedmih gričih, v njem pa živi več kot 15 milijonov ljudi. Naš hotel je bil v četrti Laleli v središču mesta. Gre za predel, kjer so ulice polne trgovin z oblačili, ki so namenjena grosistični prodaji. Vsaka ulica je namenjena za točno določena oblačila ali za točno določeno starost. Trgovin z oblačili za otroke do petega leta je na primer ogromno. V trgovine, mimo katerih smo se sprehajali vsak dan, nismo vstopali, saj oblek niti ne bi mogli kupiti. No, lahko bi jih, a le, če bi jih kupili sto ali več.

Ko smo se namestili v hotelu, smo se odpravili na prva raziskovanja tega velikega mesta. Prvi postanek je bila bližnja trafika, saj je bilo treba kupiti vozovnice za tramvaj in metro, ki sta bila naši glavni prevozni sredstvi vse dni bivanja v Istanbulu. Na hitro smo si privoščili še prvo istanbulsko malico, s sezamom posute okrogle kruhke, ki se imenujejo simit. Po kratkem sprehodu smo prišli do Sulejmanove mošeje, kjer se je ravno začela popoldanska molitev. Pred mošejo smo lahko opazili vrsto umivalnikov, kjer si moški, namenjeni k molitvi, po tradiciji umijejo obraz in roke. V mošejo v času molitve nismo smeli vstopiti, zato smo si ogledali vrtove, zunanjost grobnice sultana Sulejmana Veličastnega in njegove žene Hürrem ter z bližnjega obzidja uživali ob razgledu na strehe starodavnega mesta. Molitev se je končala, verniki so odšli in lahko smo stopili v notranjost mošeje. Načrte zanjo je napravil Sulejmanov arhitekt Mimar Sinan, ki je izrisal načrte za več kot 400 mošej, njegova grobnica pa je nedaleč od Sulejmanove.

Naslednji cilj ogledov je bil trg Taksim, do katerega smo prišli z metrojem. Hodnike podzemne postaje krasijo poslikane keramične ploščice, ki upodabljajo pomembne mejnike Istanbula. Trg Taksim in ulica İstiklal Caddesi ali Ulica neodvisnosti, ki je dolga skoraj kilometer in pol, sta bila vedno bolj polna večernih obiskovalcev. Mladih in starih Turkov, parov, družin, turistov, značilnih muslimanskih oblačil in kratkih krilc ... Reka ljudi, ki nas je posrkala vase, nas je vodila mimo trgovin z oblačili, kavarn, restavracij, pekarn in slaščičarn, ki so s svojimi bogatimi izložbami kar klicale v notranjost. Mimo nas je zapeljal star tramvaj, iz množice se je zaslišala melodija harmonike. Nekdo je preigraval pesem Bella Ciao. Nismo pričakovali, da bomo sredi Istanbula slišali to pesem, vendar smo kasneje izvedeli, da je v Turčiji zelo priljubljena. Po večerji smo sedli na teraso enega od lokalov v stranski ulici, si privoščili pravi turški čaj in »pečeno« kavo, poslušali oddaljen glas harmonike in violine ter opazovali, kako mimo nas hiti turški način življenja.

Po približno uri smo se odpravili navzdol po İstiklal Caddesi. Trgovine in gostilne so postajale vedno manjše, bolj boemske, veliko jih je ponujalo ročno narejene izdelke, ustavili smo se tudi pred kavarno Otantik Cafe, znano iz nadaljevanke Moja boš, ki je bila tudi v Sloveniji zelo priljubljena. Za enim od ovinkov nas je pričakal niz lesenih hišic. Z velikim presenečenjem smo ugotovili, da so namenjene prosto živečim mačkam. Teh je v Istanbulu približno 750 tisoč, prebivalci, tudi tisti, ki živali ne marajo, jim nastavljajo svežo hrano in vodo ter jim na ulicah postavljajo zatočišča. Islam namreč narekuje skrb za dobrobit vseh živali, kruto ravnanje je greh. Po mačjih hišicah smo naleteli na povsem drugačen prizor – pred nami se je nenadoma pojavil mogočen srednjeveški stolp Galata, ki je eden prepoznavnih znamenitosti Istanbula. Nanj se nismo povzpeli, temveč smo pot nadaljevali do istoimenskega mostu, s katerega smo lahko opazovali osvetljene mošeje. Na mostu so sedeli starci in lovili ribe, v daljavi so se na valovih Bosporja zibale ladje, polne turistov.

Dež, vrste in bogastvo nekdanjih sultanov

Drugi dan je bil namenjen ogledom glavnih znamenitosti Istanbula. Sprehodili smo se po ulici Divan Yolu, Poti do cesarskega sveta, vse do trga sultana Ahmeda, kjer je včasih stal Konstantinov hipodrom. Čeprav so ostanki takratnega hipodroma danes dva metra pod zemljo, na trgu še vedno stojijo Kačji steber ter Zidani in Tutmozov obelisk. Ogled vseh treh znamenitosti je zmotilo padanje dežja in nenadoma so se okrog nas pojavili prodajalci dežnikov in dežnih plaščev. Cene niso bile visoke, a smo že po nekaj korakih ugotovili, da še kako zelo velja pregovor »malo denarja, malo muzike«. A nas to ni spravilo v slabo voljo in odpravili smo se do palače Topkapi, ki je bila več kot 400 let glavno bivališče osmanskih sultanov, dokler leta 1856 takratni sultan svoje rezidence ni preselil v palačo Dolmabahçe ob Bosporski ožini.

Po čakanju v dolgih vrstah in številnih varnostnih pregledih smo stopili v palačo, ki se razteza okoli štirih velikih dvoriščnih vrtov. Takoj smo se namenili v najbolj obiskan del palače, v zakladnico. Zaradi ogromne gneče seveda nismo mogli videti vsega, saj nas je množica potiskala naprej. V zakladnici Otomanskega cesarstva smo lahko videli razstavljene dragulje, orožje iz vseh obdobij cesarstva, oklepe sultanov in njihove zlate prestole, ogledali smo si tudi prostor, kjer so razstavljene številne verske relikvije. Ker sta dež in veter lomila dežnike in močila čevlje, smo si med ogledi privoščili kratek odmor za turški jabolčni čaj in sladico, medtem smo opazovali ladje, ki so plule po Bosporski ožini. Nasprotne, azijske strani se zaradi dežja skoraj ni dalo več videti. Oglede smo nadaljevali v nekdanjih kuhinjah. Poleg velikanskih železnih kotlov smo lahko občudovali zbirko porcelana in posod iz različnih obdobij ter se čudili zapisom o letni porabi živil ter receptom jedi, ki so jih v 17. stoletju jedli na sultanovem dvoru.

Sledil je ogled, ki smo ga vsi nestrpno čakali. Harema namreč, ki ga sestavlja več kot 400 prostorov in ki se vidno razlikujejo od drugih delov palače, saj so v njih bivali sultan, njegove žene in potomstvo ter konkubine. Že takoj na začetku smo razočarani izvedeli, da priljubljene turške serije Sulejman Veličastni niso snemali v prostorih harema, temveč v filmskih studiih na obrobju Istanbula. Prostori, po katerih smo se sprehajali, so obloženi z marmorjem in s ploščicami, stene in stropovi so umetelno poslikani, na hodnikih so vsakih nekaj metrov majhni umivalniki. Ob vsej bleščavosti nas je presunila velika železna kletka, kamor so zapirali neposlušne konkubine in jih stradali do smrti. V haremu se zaradi številnih soban in majhnih hodnikov zlahka izgubiš, vendar smo kmalu prispeli do najpomembnejše sobe turškega cesarstva. Ko smo vstopili v prestolno sobo, kjer je sultan nekoč sprejemal svoje obiskovalce, se je nasproti nas bohotil velik zlat divan, nad njim je visel velik kristalni lestenec. Polni vtisov o nekdanji veličini Otomanskega cesarstva smo zapustili palačo Topkapi, si vzeli odmor za krajše kosilo, nato nadaljevali ogled Baziliki cisterni. Gre za največjo od stotih cistern, ki jih imajo v Istanbulu. Strop cisterne, v kateri se lahko zbere 80 tisoč kubičnih metrov vode, je podprt s 336 stebri, podzemni prostori so bili uporabljeni kot prizorišče za nekaj scen v filmih Iz Rusije z ljubeznijo in Inferno.

V tihem in temačnem prostoru, v katerem začutiš spoštovanje do takratnih arhitektov, se nismo zadržali dolgo. Po dežju smo odšli do Modre mošeje, ki je osrednja istanbulska mošeja, pred njo se je pri vhodu za turiste vila dolga kolona. Zaradi iznajdljivosti vodičke smo v mošejo prišli v samo nekaj minutah. Kakšen »trik« je uporabila, ne smem povedati. V mošeji se zaradi strašanske gneče nismo zadrževali dolgo, raje smo se odpravili do največje znamenitosti Istanbula – Hagie Sofie oziroma cerkve svete Božje modrosti, ki je dolgo časa veljala za največjo cerkev krščanskega sveta, leta 1453 jo je sultan Mehmed II. spremenil v mošejo. Notranjost cerkve, ki je danes muzej, je okrašena z raznobarvnimi mozaiki in mogočnimi barvnimi kamnitimi stebri, povsod se prepletajo krščanske in muslimanske verske podobe. Dan, poln ogledov in hoje, smo zaključili v lokalni slaščičarni ob pristnem turškem bureku in jogurtu, imenovanem ajran, kasneje pa smo si privoščili še sveže pečen kostanj.

Na kosilo v Azijo

Najlepša jutra so ob obalah Bosporske ožine. Zgodaj zjutraj tretjega dne, ko so trgovine počasi začele odpirati svoja vrata, smo se sprehodili po pokriti Mısır Çarşısı, Egipčanski tržnici začimb. Že po nekaj korakih smo zastali ob pogledu na številne stojnice s pisanimi začimbami, s posušenim sadjem in zelenjavo, z oreščki vseh vrst, ratluki vseh okusov in barv, posuti s sladkorjem, pa so kar klicali, naj jih poskusimo. Prijazni prodajalci so nam postregli s čajem iz granatnega jabolka in začeli smo barantati. Za začimbe, ki smo jih kupili, smo kot prvi kupci tega dne dobili poseben popust. Menda.

Po osvežilni jutranji kavi smo se vkrcali na turistično ladjo in začeli uro in pol dolgo plovbo po Bosporski ožini. Medtem ko smo za dopoldansko malico jedli simite, so okoli ladje letali galebi, mi pa smo uživali ob pogledu na številne zgradbe na obali. Peljali smo se pod Bosporskim mostom in mostom sultana Mehmeda, v daljavi smo videli nebotičnike sodobnega Istanbula, na obali se je bohotila palača Dolmabahçe, ki v svoji lepoti ni zaostajala od drugih obalnih palač, vrstile so se mošeje in raznobarvne vile istanbulskih bogatašev, vredne več deset milijonov evrov. Prava paša za oči je bila kamnita trdnjava Rumelihisarı, ki so jo leta 1452 zaradi obrambe mesta zgradili v nekaj mesecih.

Izkrcali smo se v Üsküdarju, ki ga zaradi pogleda na stari del Istanbula na drugi strani preliva uporabljajo za snemanje številnih turških nadaljevank. Sprehodili smo se po lokalni tržnici, kjer so ponujali sveže ribe, sadje in zelenjavo, satovje medu in pekovske izdelke. Čeprav nas je mamil vonj sveže pečenega mesa, smo se odločili, da bomo poskusili lokalno jed balik ekmek, sendvič s skušo. Po kosilu smo se na evropsko stran Istanbula vrnili s podzemno železnico Marmaray, ki je zgrajena pod Bosporskim prelivom. Naša končna postaja je bila nekaj minut hoje od Kapalıçarşı, velikega bazarja, ki je z 21 vhodi najstarejši in največji bazar na svetu – deluje že od 15. stoletja. Bazar bi lahko opisali z eno samo besedo: labirint. Čeprav se v prvem trenutku zazdi, da se lahko izgubiš v majhnih uličicah, po katerih se drenja stotine turistov, pot po bazarju ni zapletena. Razdeljen je na različne četrti, kjer prodajajo določene izdelke. V bazarju deluje več kot 4 tisoč trgovin, ima tudi lastno pošto, šolo in mošejo. Barvitost stojnic nas je posrkala vase in naše oči so se pasle na raznobarvni keramiki, usnjenih izdelkih, svetleči srebrnini, preprogah, oblačilih ... Prodajalci so silili v nas in nas prepričevali, da moramo kupiti njihove stvari. Nekateri so hitro ugotovili, od kod prihajamo in začeli z nami barantati v srbskem jeziku.

Zunaj velikega bazarja je manjši, manj turistično oblegan bazar knjig, Sahaflar Çarşısı. Vsekakor je vreden obiska, saj ponuja na tisoče knjig, učbenikov, kaligrafij, zemljevidov in slik. Čeprav je večina knjig v turškem jeziku, so med njimi tudi kakšne v drugih svetovnih jezikih. Tudi na bazarju knjig so kraljevale mačke, ki so lenobno poležavale kar na knjižnih policah. V času našega obiska je bilo na bazarju veliko šolarjev, ki so kupovali učbenike, in čeprav se je na prvi pogled zdelo, da so knjige nameščene brez vsakega reda, so prodajalci takoj našli tisto, ki jo je nekdo želel kupiti.

Naporni tretji dan smo zaključili s pristnim turškim kebabom, v slaščičarni, ki smo jo obiskali že prejšnji dan, pa smo poskusili različne turške baklave.

Prestolnica sveta

Vsega lepega je enkrat konec. Do odhoda na letališče smo imeli kar nekaj ur, saj je letalo odletelo šele pozno popoldne, zato smo zadnje ure v Istanbulu izkoristili za odkrivanje skritih četrti Eyüp, Balzat in Fener, kamor turisti (še) ne zahajajo tako pogosto. Avtobus nas je mimo Valensovega akvadukta najprej pripeljal v četrt Eyüp, kjer smo se vkrcali v gondolo in se odpeljali na bližnji hrib. Na njem stoji stara kavarna, kamor je nekoč rad zahajal francoski pesnik Pierre Loti. V kavarni, ki nosi pesnikovo ime, smo si ob pogledu na Istanbul privoščili zadnji turški čaj in kavo. Nazaj smo se odpravili peš, saj je celoten hrib pravzaprav pokopališče, ki je v Istanbulu eno bolj spoštovanih. Med sprehodom smo opazili, da muslimani na svoje nagrobnike letnico rojstva napišejo po islamskem koledarju, letnico smrti pa po gregorijanskem. Tudi po pokopaliških zidovih se je sprehajalo veliko mačk.

Na hitro smo si ogledali Eyüpsko mošejo in se nato odpravili v bolgarsko pravoslavno cerkev svetega Štefana, ki je v celoti zgrajena iz železa. Zgodba pravi, da so številni bolgarski verniki, ki so v preteklosti bogoslužje najprej opravljali v majhni leseni cerkvi, so želeli pravo, zidano cerkev. Tedanji sultan jim je dovolil gradnjo pod pogojem, da bo cerkev končana v manj kot treh letih. Ker so vedeli, da bi jim gradnja vzela veliko več časa, so Bolgari pri avstrijskem podjetju naročili montažne elemente, ki so jim jih med letoma 1893 do 1895 dostavili z ladjami po Donavi in Črnem morju. Cerkev je bila postavljena v roku, sultan je pihal od besa, Bolgari so bili navdušeni.

Zadnji del poti smo sklenili v idiličnih četrtih Fener in Balat, kjer smo se sprehodili po zaspanih ulicah. Bilo je nekaj domačinov, edini turisti smo bili mi. Vsaka stavba je imela fasado drugačne barve, ljudje so se pogovarjali kar z okna na okno, mačke so ležale pred kavarnami, izza vogala je prisopihal star gospod, ki je pred seboj potiskal velik voziček s svežim sadjem in zelenjavo … Po ozkih uličicah, polnih majhnih trgovin, boemskih lokalov, pekarn in kavarn, smo se sprehodili do grškega patriarhata, ki je v Istanbulu sedež grške pravoslavne cerkve. Zanimive četrti, nobene turistične gneče, vsekakor pa vredne (ponovnega) obiska.

Turški nobelovec Orhan Pamuk je v svojem delu Istanbul: spomini na mesto zapisal: »Če svoje mesto vidim kot lepo in očarljivo, potem mora biti tudi moje življenje tako.« Istanbul je res lep in očarljiv, kar je ugotovil tudi Napoleon, ko je nekoč dejal, da bi mesto moralo biti prestolnica sveta.

FILIP ZULE, foto: osebni arhiv

Najbolj brano

Znan je novi lastnik Hotela Žalec Znan je novi lastnik Hotela Žalec
Ponedeljek, 20 December 2021 12:33
Ugibanj, kdo bo novi lastnik Hotela Žalec, je konec. Svetniki Občine Žalec so na seji prejšnji teden...

Preberite več...

V karanteni 23 otrok celjskega vrtca V karanteni 23 otrok celjskega vrtca
Četrtek, 23 Julij 2020 11:19
  Ravnateljica vrtca Tončke Čečeve Irena Hren je za naš medij potrdila, da so v karanteni trije str...

Preberite več...

Kmalu v  Tropsko hišo h krokodilu Kmalu v Tropsko hišo h krokodilu
Četrtek, 06 Avgust 2020 14:08
V pritličju prenovljenega Celjskega doma nastaja zanimiva novost, ki bo nekaj posebnega ne le v celj...

Preberite več...

Upokojenca ostala brez doma Upokojenca ostala brez doma
Petek, 21 Januar 2022 09:10
Nesreča nikoli ne počiva. To sta na lastni koži izkusila upokojenca iz Podgorja v mestni občini Vele...

Preberite več...

Sledite nam

Prireditvenik